Je kaj narobe s svetom ali nami?

Nisem noben guru ali hipi, cenim kritiko, pa se vseeno včasih vprašam: a o svetu in drugih res ne moremo povedati več niti ene pozitivne stvari? Človek zjutraj vstane in prečekira družabna omrežja, kot se to pač dela danes, pa mu že navsezgodaj mine do vsega skupaj. Že od prve minute dneva se mu pred očmi (sk)rolajo vse napake in umazanije sodobnosti. Zgodbe o politikih in funkcionarjih, ki so jih ujeli z rokami v vreči z javnim denarjem; o smrtnih žrtvah na tej ali oni strani z bodečo žico obdanih meja; o novi podražitvi za ta ali oni vladni projekt; o novi ekološki katastrofi, ki uničuje že tako uničeno naravo in ogroža zdravje ljudi in živali … Toliko da ne gre raje kar nazaj v posteljo in se pokrije z odejo čez glavo.

Pa ne gre za občutek nemoči, ne razumite me narobe. Verjamem, da lahko marsikaj od tega, kar se dogaja, preprečimo ali rešimo. In del rešitve ali vsaj začetek reševanja težav je tudi, da opozarjamo nanje, zagotovo. Toda. Velik toda. Prvič, samo to, da bomo prijateljem in znancem pošiljali povezave do raznih grozot, teh seveda ne bo razrešilo ali popravilo. Če ne mislimo storiti ničesar, je včasih bolje, da smo tiho. Drugič, težko je verjeti, da to nekdo počne zato, ker bi rad iskreno opozoril na nekaj, ker ga teži ali se mu ne zdi prav, če je zid njegovega facebooka videti kot črna kronika. Ljudje se pritožujejo, da mediji ustvarjajo občutek, kakor da je konec sveta za naslednjim vogalom, a zakaj potem niti sami ne znajo na facebook, twitter ali blog nalepiti česa pozitivnega, kar ni ravno video srčkanih muck?

Sam imam na facebooku med temi tako imenovanimi prijatelji polno ljudi, ki so bodisi pisatelji ali pisci bodisi navdušeni bralci ali gledalci ali poslušalci. Pa lahko na prste ene roke preštejem ljudi, ki bodo tam kaj zapisali o dobri knjigi, ki so jo včeraj prebrali, o odlični predstavi, ki so jo videli, o imenitnem koncertu … Lahko pa vsak dan preberem, kaj jim ni bilo všeč, ob čem so se dolgočasili in kam nikoli več ne bodo šli. Tako je seveda tudi zunaj kulture. In čeprav je res, da včasih o človeku izveš več po tem, kaj sovraži, kot po tem, kaj ima rad, si res ne morem predstavljati, da bi obstajali ljudje, ki se jim v vsem dnevu ne bi zgodilo prav nič pozitivnega. Ne glede na to, kako se včasih norčujemo iz ljudi, ki objavljajo pocukrane citate, pa fotografije svojih otrok ter obrokov in ki očitno živijo v neki svoji čudežni deželi, kjer je vse lepo, prav in roza, se mi zdi, da je drugi ekstrem pravzaprav še slabši.

Preden delimo novico o tragični nesreči ali kaj podobnega, bi se morali najprej vprašati, zakaj. Kaj želimo s tem povedati? Če si ne znamo odgovoriti, je to najbrž zato, ker je edini vzgib, ki ga imamo pri tem, da nabiramo všečke oziroma svoje prijatelje opozarjamo nase. Če moramo za to izkoriščati tragedijo nekoga drugega ali se norčevati iz slabosti ali neumnosti drugih, potem to ni nič manj tragično, slabo in neumno za nas in naše odnose. Če bi zares radi samo opozorili na nekaj nepravičnega, zmotnega in nemoralnega, zavzeli svoje stališče in pokazali, da nam je mar ali da se ne strinjamo, že prav. Vendar se je treba zavedati, da s tem, ko ves dan ne počnemo ničesar drugega, kot obtožujemo in kritiziramo, svetu in drugim ne ponujamo nobene alternative. Če se znamo delati norca, ko kdo kaj zamoči, ne znamo pa pohvaliti, ko komu uspe kaj velikega, potem je nekaj resno narobe ne samo s svetom, ampak tudi z nami. In čisto mogoče, da je svet tak, kot je, tudi zato, ker od nas nikoli ne prejme ničesar dobrega.

Imaš mnenje?

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s