V septembrskem nedeljskem Večeru o varanju

Če slučajno še niste prebrali, pa se vam nedeljska izdaja časopisa Večer s prejšnjega meseca še kje valja po stanovanju, sva v njej z Normo Bale v redni rubriki Ona/On pisala o varanju. Jaz sem nekaj pametoval, kot ponavadi:

Najlažje je reči, da nekdo, ki vara, drugega pač ne ljubi več, da ga morda nikoli zares ni, da je baraba, da je zapravil vse, kar sta zgradila skupaj, da razmišlja s spolnimi organi, da je slab, slab človek. In da mi tega njemu/njej nikoli ne bi naredili. Pa čeprav res ne gre za to, da bi to naredili drugemu. Kdor pravzaprav razmišlja na ta način, je lahko del problema, saj je težko reči, da partnerja razume kot samostojno osebo, če vsako njegovo ali njeno dejanje gleda skozi njuno dvojino. Predvsem pa, kot sem zapisal že na začetku, to najlažje rečemo taki, ki se še nikoli nismo znašli v skušnjavi, ko bi lahko prevarali partnerja in jo odnesli s celo kožo. Zato pa statistike pravijo, da za veliko večino varanja partner nikoli ne izve. Ker ni nobene spremembe v odnosu med njima, ker ni nobenih očitnih simptomov – pravzaprav se je morda njun odnos samo še poglobil, našel novo svežino. Šlo je morda pač samo za eno noč, pol ure, petnajst minut življenja (ja, resnično varanje je najbrž precej manj epsko kot v fikciji), ki ne morejo definirati večletnega razmerja, večletne predanosti drugemu, tiste bližine, ki se splete skozi leta skupnega življenja. Kajti varanje, pravo »varanje« je po mojem v resnici šele takrat, ko svojega partnerja še vedno ljubimo.

Hvala, če spremljate!

Imaš mnenje?

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s