V oktobrski Grazii o prijateljstvu

Če kje še najdete Grazio s prejšnjega meseca, lahko v njej preberete kolumno o (moškem) prijateljstvu z naslovom Jaz in moj bestič.

Za to so najboljši prijatelji. Za vse te malenkosti. Ne pa za vse tiste hipotetične scenarije, v katerih te najboljši prijatelj sredi noči pokliče, da pridi takoj k njemu, in ti vstaneš in greš, ne da bi kaj spraševal, in šele, ko ga najdeš v garaži s truplom, zavitim v preprogo, vprašaš: »Kje pa imaš lopate?« To se najbrž ne bo nikoli zgodilo, velikokrat pa se zgodi, da si ravno sredi dela, rok za oddajo imaš jutri zjutraj, pa te pokliče, da je ravno v mestu in da ima pol ure časa, za eno pivo, in ti odložiš vse skupaj in greš, pa čeprav dobro veš, da »pol ure« in »eno pivo« pomeni, da se boš privalil domov ob polnoči, pa še to le zato, ker ni med tednom nikjer več nič odprtega, in da boš potem še do petih zjutraj ždel za računalnikom, da boš končal, kar bi lahko že včeraj, če bi odklonil. Ker tudi če bi odklonil, ker imaš veliko dela, bi to tvoj najboljši prijatelj razumel. In bi se dobila pač naslednjič. Naslednji dan, drug teden, čez en mesec, čez pol leta … Ni važno. Tvoj bestič je tvoj bestič, za ohranjanje stikov se vama ni treba truditi, saj se vajini življenji neprestano križata ter ju prijateljstvo tudi oblikuje in se spreminja skupaj z vama.

Hvala, če berete!

 

Imaš mnenje?

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s