Lenoba

Sredi poletja sem imel nekoliko večje zdravstvene težave, ki so bile najbrž delni rezultat stresa in zgaranosti in katerih posledici sta bili še več stresa in zgaranosti; zato sem začel spet bolj ceniti lenobo. Pa ne govorim o tisti žlahtni lenobi, ki spremlja večino intelektualnih poklicev. Ko pred pisanjem kolumne kakšne pol ure sedim na kavču in buljim v zrak ali pa igram pasjanso na računalniku ali preurejam svojo zbirko knjig ter vsake toliko polistam po kateri in preberem kak odlomek. To tako ali tako sploh ni lenoba, ampak najpomembnejši del tega posla – čas inkubacije, ko se po glavi prekopicava na desetine idej hkrati, štiri možne teme za kolumno, šest možnih začetkov in neskončno različnih poti razvoja. Takrat kolumna nastaja, pozneje jo moram samo še zapisati. Ne, ne, govorim o tisti drugi lenobi. Lenobi brez vsake računice. Ko grejo možgani na dopust, pa ti ne pustijo nobenih kontaktnih podatkov niti ti ne sporočijo, kdaj bodo doma, le okna so pustili odprta, da se dobro prezrači.

Seveda ima tudi te vrste lenoba svoj plemeniti namen. Če se nam vsake toliko ne zgodi kakšna nedelja, se nam lahko utrga. Pravzaprav, upam, da se vam utrga, ker sicer niste več človek, ampak ste robot. Ker danes živimo v norem tempu, ko vsi delamo od zgodnjega jutra do poznega večera – eni zato, da sploh preživimo, drugi zato, ker jim nikoli ni dovolj denarja, prestiža ali česar koli že. Lenoba je torej danes nujna tudi zato, da napolnimo prazne baterije in znova za nekaj tednov odložimo tisti dan, ko bomo enkrat sredi prometnega zastoja preprosto izstopili iz avta, ključe in pametni telefon zabrisali v odtok, splezali na semafor ter se pretvarjali, da je bananovec. Lenoba nas ohranja pri zdravi pameti, če nas zgrabi vsake toliko in ustavi sredi tega besnenja. Samo vprašajte zdravnika ali farmacevta. Zaradi lenobe smo sploh še ljudje. Namesto da bi na primer živčno odpisovali e-pošto na poti do trgovine ali načrtovali jutrišnji sestanek, se mirno oziramo naokrog po drugih ljudeh, nasmehnemo neznancu ali opazimo detajl na fasadi hiše, mimo katere hodimo že vse življenje, pa ga še nikoli prej nismo zagledali. Če človek prav pomisli, je to, kar počnemo in kako živimo, prav smešen paradoks. Vse leto delamo kot zmešani, zato da bi si lahko poleti privoščili kak teden dopusta, toda če bi se raje nasploh gnali malo manj, bi si lahko vsake toliko vzeli kakšno popoldne ali nedeljo zase.

No, seveda pa obstaja tudi lenoba strupene vrste. Taka, zaradi katere malo manjka, da neznancu ne pokažem zob, vendar ne sklenjenih v nasmeh. Recimo, kadar moram po trgovinah in vidim, kako grozno ljudje parkirajo. Ker to ni zaradi tega, ker se jim mudi, lepo prosim. Nikomur se ne mudi tako zelo, da bi moral avto z vklopljenimi vsemi štirimi signalnimi lučmi pustiti pred vhodom v trgovino, na prehodu za pešce ali celo na prostoru, rezerviranem za invalide. Ne, to je čista lenoba, pa četudi samo mentalna. Včasih me prav prime, da bi bedaka počakal in da bi potem malo tekla okrog trgovine. Bi tiste metre, ki jih je pridobil s svojim obnašanjem, hitro nadoknadil. Z obrestmi.

Saj je vsaka lenoba sebična in imamo od nje koristi le mi, toda len bodi na svoj račun, ne na račun drugih. Če še v lenobi ne moremo biti več človeški, potem pa smo res obsojeni na to, da svet nekega dne zavzamejo roboti. Taki iz mesa in krvi.

Imaš mnenje?

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s