Starc

Vedno sem se počutil starejšega od svojih nabranih let. Kot najstnik sem bil v primerjavi z vrstniki umirjen in resnoben fant, pod pazduho sem imel takrat tudi že nekaj krepkih življenjskih preizkušenj. Zaradi teh sem najbrž prej dozorel, tako psihično kot fizično. Sivi lasje so se tako že na koncu srednje šole začeli spletati v sračje gnezdo, ki ga nosim na glavi; v bradi pa posamezne dlake že nekaj časa zrastejo povsem bele. Kar najbrž napoveduje, da se bom lepega dne zbudil kot dedek Mraz, poleg tega pa seveda samo stopnjuje moj občutek, kako star sem že v resnici. Ko sem prečkal magično mejo tridesetih, je garancija za moje zdravje očitno potekla. Zadnji dve leti tako vsaj enkrat na mesec nekoliko boleham, če nisem že prav in neprijetno bolan. Dobro, nekaj tega je zakrivila moja profesija: neprestano sedenje za računalnikom ali knjigo, premalo gibanja, dolge verige slabo prespanih ali povsem neprespanih noči – vse to seveda tudi zahteva svoj davek. Toda prej sem ga še nekako zlahka poravnal; tisto eno virozo pozimi sem prebolel v dnevu, dveh, potem pa sem hitro spet napolnil baterije. Zdaj pa …

Če sem bil še pred par leti v večini kulturniških krogov, po katerih sem šibal, najmlajši in sem užival v pozornosti starejših gospa, me zdaj povsod pozdravljajo kot starega mačka, ki je že pokuril nekaj od svojih devetih življenj. Ni več tistega značilnega začudenja, ko se s kom prvič srečam, češ, kdo pa je ta mulc – vsaj ne z njihove strani. Zgodi pa se, da me kak mlajši kolega vljudno vika, medtem ko me starejši že brez vsakega pomisleka ali vzvišenosti sprejmejo medse. Kot da sem eden od njih. Še en star prdec. Hkrati s tem opažam, da se sam veliko težje vklopim v družbo mlajših. Ne razumem njihovega slenga, internih štosov, ne štekam referenc, na njihove dovtipe se odzivam z zamudo ali pa se – še pogosteje – sploh ne znam odzvati. Kot da se je ob tem generacijskem prepadu med mano in njimi svet nerodno spotaknil in padel naravnost na glavo – vse je čisto drugače: smisel za humor, morala, estetika, način razmišljanja in dojemanja … A najhuje niti ni to, da vsake toliko povsem jasno ugledam ta prepad med nami. Najhuje je, da se mi ga niti malo ne ljubi preskakovati. Ne da se mi. Prav nobene energije ne morem zbrati za to. Največja ironija vsega tega je torej v tem, da glede na to, kako se zadeve razvijajo, najbrž nikoli ne bom prišel do pokojnine, a se že pri 32 letih obnašam kot kak upokojenec.

Nekje sem slišal, da si star tisti trenutek, ko ti začne iti na živce vse, kar imajo mlajše generacije rade. In meni gredo pravzaprav močno na jetra. Na jetra mi gredo njihova razvodenela pop glasba, ki se niti ne pretvarja več, da je kaj več od prodajanja seksa, njihovi filmi, ki so art zgolj v smislu art décoja, njihova hipsterska moda, ki naj bi delovala ironično – kot da je ironija nekaj, kar lahko nosiš vsem na očeh, njihovi malomeščanski športi in hobiji. Pa s kakšnim užitkom mi gredo na jetra! Če že ne bo pokojnine, pa komaj čakam, da bom lahko ostajal doma, visel na oknu, gledal po svetu in večino debat zaključeval s frazama “Eh, kaj pa vi mladi veste, kaj je to (vstavi pojem ali predmet)” in “Oh, ko sem bil jaz vaših let.. “, pri tem pa pomenljivo kimal. Tedaj mi ne bo več mar, kako se ob njih počutim, vedel bom, da sem res starc in da jo lahko odnesem s takimi. Ne bom jim prizanašal. Iskreno mislim, da si to zaslužijo. Bolj kot dedka Mraza.

Imaš mnenje?

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s