Romantika in večnost

Nečak se še nikoli ni peljal z vlakom, zato sva z M. sklenila, da popraviva to vnebovpijočo krivico ter ga med počitnicami peljeva na izlet v Ljubljano. Z vlakom, torej. Živa romantika. Čeprav naju je nekoliko skrbelo, da se bo na dolgi vožnji dolgočasil, saj traja dobri dve uri, njemu pa se zdi že tistih deset minut, ko mora kdaj počakati, da odpišem na e-pošto, preden lahko greva ven metat na koš, cela večnost, naju je lepo presenetil in v našem kupeju ni bilo pretiranega prepiha zaradi kakšnega vzdihovanja. Stric in teta sva si pričeski pokvarila kar lepo sama, ker nama nekajkrat ni preostalo drugega, kot da se nemo čohava za ušesi, ko bi bilo treba radovednemu popotniku odgovoriti, mimo katere reke ali gore ali naselja se peljemo. Tudi obisk prestolnice je minil hitro in prijetno, mulc pa je strašno užival tudi brez televizije ali računalnika. Tako smo preživeli lep dan in se na poti nazaj, prijetno utrujeni od vsega, na potniškem vlaku zatopili vsak v svoje čtivo. M. v revijo, nečak v strip in sam v knjigo.

To je seveda tisto, zaradi česar obožujem vlak. V študentskih časih, ko sem se največ vozil z njim, sem se ob vkrcanju mnogokrat prav trudil ne preveč gledati okrog sebe, da ne bi slučajno srečal kakšnega znanca, s katerim bi bil potem prisiljen klepetati. Izdelano sem imel celo strategijo, h komu lahko in h komu ne smem prisesti, da bom imel mir za branje. In za primer, če je bilo v kupeju oziroma vagonu preglasno, sem imel s sabo zmeraj še predvajalnik mp3 s slušalkami, na katerega sem si naložil kakšno glasno instrumentalno glasbo, ki sem si jo navil do konca in v njej utopil moteče zvoke iz okolja. Potem sem s knjigo na kolenih nestrpno čakal, da je sprevodnik ožigosal mojo vozovnico. Nikoli je nisem odprl prej – to je bilo del obreda; gotovo pa nisem začel brati prej, preden smo se premaknili. Kajti to je glavni del čara. Nekaj je v hkratnem gibanju in navidez nepremičnem branju. Neka lepota je v tem, da se fizično premikaš skozi svet, medtem ko z mislimi potuješ po nekem drugem svetu. Ko sem bil še študent, se mi zato nikoli ni mudilo z vlaka. Še več, zamuda mi je velikokrat celo godila, da sem lahko še nekoliko dlje vztrajal s knjigo v rokah. Toda takrat sem bil sam ter relativno svoboden in brezskrben; pa domov sem lahko šel peš, ker sem živel v mestu in od postaje do stanovanja nisem imel daleč.

Zdaj je marsikaj drugače. Romantiko in lepoto in tisto nekaj si lahko mirno nekam vtaknete, če ima vlak klinčeve tri četrt ure zamude! Tri četrt ure je večnost! Posebno če stojiš sredi ničesar, kjer nimaš niti omrežja, da bi lahko ubogega dedka opozorili, naj nas nikar ne hodi iskat na postajo ob času, ko bi vlak po voznem redu moral biti tam. Rad berem na vlaku, toda ob takih zamudah si moram s sabo vzeti še rezervni roman, zobno ščetko in pižamo. Pa te tri četrt ure same po sebi še ni taka težava – na srečo se z vlakom nismo peljali v službo, ali k zdravniku, ali domov gledat povratno tekmo NK Maribor za Ligo prvakov. Težava je odnos, ki ga imajo Slovenske železnice do vsega skupaj. Odnos, kakršnega goji do svojih uporabnikov ali strank še vedno večina našega storitvenega sektorja. Zamuda je bila zaradi del na progi, čisto razumljivo, toda kako je mogoče, da je nihče ni predvidel? Kako je mogoče, da potnikov nihče ni opozoril nanjo ali vsaj na možnost nastanka zamude, saj vendar vlaki po progi vozijo po ustaljenem voznem redu in po hudičevih tirnicah? In kako je mogoče, da petinštirideset minut stojimo sredi teme, pa se potnikom nihče ne opraviči ali jim pojasni, kaj se dogaja? To je neprofesionalna in nečloveška nonšalanca. Zaradi nje si lahko Slovenske železnice tudi posodobitev in nadgradnjo proge kar lepo vtaknejo nekam. Nečak si je svojo prvo vožnjo z vlakom dobro zapomnil. Če bo šel študirat, se bo vozil z avtom.