Pristnost odnosov

Računalnik je orodje Satana. To je zdaj menda že vsem jasno. »Neprestano visijo na facebooku, namesto da bi se igrali zunaj na zraku,« pravi ena ženska drugi na vlaku, medtem ko se živčno trudim brati neki zateženi roman. »Saj sploh več nimajo pravih, živih prijateljev, samo še virtualne. Mislijo, da je to neki odnos, če si všečkajo fotografije in videospote. Sploh ni več pristnega stika med njimi.« In nista bili stari 80 let, pač pa sta bili mladi gospodični, najbrž nekje moje starosti, če ne še nekoliko mlajši. A tako kakor večina prerokovalcev konca sveta, ki naj bi ga prinesle nove tehnologije, sta zveneli kot naša stara mama: »Ja, ja, danes sosed ne pozna več soseda, včasih pa smo se mladi zbrali, peli in se lepo imeli.« S tem da se naši stari mami seveda niti ne sanja, kaj je facebook, še manj pa se zaveda, da nima prav nobenega posluha. Ja, ja.

Seveda je res, da tehnološki razvoj prinaša veliko dolgoročnih posledic, ki si jih za zdaj lahko samo še predstavljamo. Res je tudi, da nobena virtualna komunikacija ne more nadomestiti človeške (fizične) bližine, tistih občutkov varnosti, povezanosti, ljubezni, ki jih doživimo, ko na primer z družino družno sedimo za mizo in kosimo; ko se s prijatelji tolčemo po plečih in se smejemo najnovejšim anekdotam; ko s se s partnerjem držimo za roke med kramljanjem na sprehodu … Toda ali smo res prepričani, da se to dogaja? Da nam torej naši virtualni stiki nadomeščajo ali uničujejo vse to? V kakšnih radikalnih primerih najbrž že. Toda še pogosteje nam čas za »pristne« medsebojne odnose jemlje delo, ki ni nikoli več omejeno na tistih osem ur v pisarni ali za tekočim trakom, če želimo preživeti v tej ekonomiji. Ali pa potrošništvo, v katerem odnose med ljudmi vse bolj zamenjujejo odnosi med rečmi. V tem primeru so moderne tehnologije res bližnjica do drugih – toda če ni časa za živi stik z nekom, je najbrž boljši en prijazen SMS, ki mu bo dal vedeti, da mislimo nanj, kot pa nič, kajne?

Zagotovo pa ne nasedite nostalgiji, kako so bili odnosi včasih nujno pristnejši, toplejši in iskrenejši. Samo pomislite na to, na koliko pogrebov, rojstnih dni, krstov in birm in nasploh obiskov ste že morali v svojem življenju, četudi osebe niste poznali ali je niste poznali dobro ali še kaj hujšega. Še vedno je za marsikoga nepredstavljivo, da na svojo poroko ne bi povabil treh bataljonov svojih bratrancev in sestričen, pa čeprav potem ugotovi, da je na svoj »najpomembnejši dan« obkrožen z idioti, predvsem pa z idioti, ki jih niti ne pozna niti ne mara. In res je, bili so časi, ko so se v domačem kraju skoraj vsi poznali in nisi mogel skočiti do pošte, ne da bi moral poslušati, kako so teto tvojega sokrajana predvčerajšnjim v trgovini v mestu ogoljufali za tri evre in kako vroče poletje bo menda letos – koruza spet ne bo rasla. Ne glede na to, o čem vas poskušajo prepričati danes, krog znancev včasih ni bil veliko manjši kot danes. Bil pa je najbrž precej bolj naporen in težje je bilo izstopiti iz njega.

Zdi se mi, da se otroci, ki rasejo s sodobnimi mediji, veliko bolje zavedajo, da »prijatelji« na facebooku niso pravi prijatelji, kot se tega zavedajo kritiki družabnih omrežij. Trditi, da so sodobni odnosi že po logiki bolj površinski od nekdanjih, je pač nekoliko preuranjeno apokaliptično. Če že kaj, potem smo si znance danes večinoma omejili na virtualne stike, kar pomeni, da več kakovostnega časa namenjamo tistemu ožjemu krogu, trem, štirim ljudem, ki so naši resnični prijatelji, ki jim zaupamo tudi tisto vsakdanjo, nelepo, celo bedno stran svoje osebnosti, ki je ni mogoče najti na facebooku, instagramu ali twitterju. Še več, če je bilo treba včasih vzdrževati prazne in zlagane odnose z vsemi tisti, s katerimi si delimo nekaj genov, katerih hiša po naključju stoji v bližini naše ali s katerimi delamo skupaj, lahko danes najdemo stik z zanimivimi ljudmi z vsega sveta, s katerimi nas družijo podobni interesi, prepričanja in mnenja. To zadnje je sicer dvorezen meč, toda ne nazadnje nam sodobna komunikacijska orodja pač omogočajo »večjo svobodo«; če si pa potem samovoljno izberemo, da raje živimo v celici, je to že naša težava.