Eksperiment, ki posnema življenje

Kokoška in ptiči je tretja knjiga Vesne Lemaić po kratkoproznem prvencu Popularne zgodbe (2008) in romanu Odlagališče (2010). Če se mi je zdela prva s strani literarne kritike večkrat prehvaljena, druga pa izrazito podcenjena, imam občutek, da se s tretjo nekako oboje dogaja istočasno. Najbrž je to v precejšnji meri pripisati hibridni naravi njenega najnovejšega romana. Ta med platnicami združuje politično, družbeno oziroma kolektivno zgodbo, na nekaterih mestih izpisano skorajda v nekakšni žurnalistični, poročevalski maniri, temelječi na avtobiografski izkušnji, ter intimno, ljubezensko oziroma družinsko zgodbo, ki ne ostaja v ozadju, ampak se prepleta z osrednjo na zanimive in morda presenetljive načine. Pri tem Vesna Lemaić izpisuje družbeni del včasih z groteskno podrobnostjo, ki prikazuje gibanje 15o kot pisano jato marginalcev in rojenih upornikov, zasebni pa z minimalistično, impresionistično preciznostjo, s čimer se izogne pretirani sentimentalnosti, a ji zato večkrat uspe premakniti težo romana od dogajanja pred borzo k dogajanju med Kokoško in Prepelico.

Tako roman na drugem polu pridobiva, kolikor na prvem izgublja – in zdi se, da tam izgublja bitko povsem literarno. Avtobiografsko oziroma zgodovinsko podlago mu namreč že uspe pregnesti z dovolj distance: uporaba živalske oziroma ptičje simbolike deluje satirično, izredno duhovito, s kolažiranjem neposrednih zapisov gibanja (pri nastanku katerih je najbrž sicer sodelovala) se hkrati izogne pretirani identifikaciji in pokroviteljskemu odnosu ter tako, se zdi, spušča v roman nekakšno polifonijo, ki je skladna s cilji gibanja; z literarnimi citati in Kokoškino življenjsko zgodbo pa dogodkom sprede še širši, manj aktualistični kontekst. Ampak potem vseeno zmanjka avtoričini lastni literaturi, lastnemu jeziku – v njeni kratki prozi to ni tako izrazito, ker pogosto temelji na zgodbenem preobratu in žanrskih elementih, in tudi v Odlagališču ji je jezik narekoval znanstvenofantastični oziroma antiutopični svet. V romanu Kokoška in ptiči pa se pripoved preprosto preveč osredotoči na »verodostojen« popis dogajanja, na banalije in peripetije zbrane družbe pred borzo, premalo razmaha pa dopušča literarnemu v sebi. Kokoškina vse bolj popolna predaja gibanju skoraj uniči njen odnos s Prepelico – enako lahko rečemo za roman, ki mu vse to preprečuje, da bi bil res samosvoj in odličen.

Težko torej zapišem, da se je eksperiment posrečil, toda glede na to, kako odvisen je od zgodovine, to najbrž ne bi smelo biti presenečenje. »Zatiranje je zdaj tako neoprijemljivo,« zapiše Kokoška v pismu babici, skojevki, ki se je borila proti fašizmu. In ta neoprijemljivost je najbrž tisto, zaradi česar je bilo protestniško dogajanje, ki ga roman zajema, obsojeno na počasen, a notranje nasilen propad. Po drugi strani roman pogreša več neoprijemljivosti, da bi bil še kaj več kot literarno pričevanje o nekem uporu.

 

Info o knjigi:

Vesna Lemaić: Kokoška in ptiči. Založba ŠKUC, Ljubljana 2014, 195 str., 18 €.

Imaš mnenje?

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s