Medtem ko pišem tole kolumno, zadnji podatki kažejo, da si je film 50 odtenkov sive v kinu ogledalo že okrog 50.000 Slovencev. Ko boste brali moje besede, se bo številka morda še zvišala, a že ta je naravnost vrtoglava. Zlasti če vemo, da so bili pred tem na prvih treh mestih Smrkci, eno od nadaljevanj Ledene dobe in Gremo mi po svoje 2 – skratka, sami otroški filmi. Kar je logično, saj morajo z otroki v kino tudi starši, kar avtomatično pomeni, da moramo vsakemu potencialnemu gledalcu prišteti najmanj še enega. Toda tudi uspeh 50 odtenkov ni presenečenje; redko katero delo je imelo v zadnjih letih oziroma sploh kadar koli toliko pozornosti kot omenjena knjižna trilogija, ki ji sedaj sledijo še filmi; redko katero delo je spremljalo toliko kontroverznih in žolčnih debat med tako široko javnostjo. In tudi tu je treba vsakemu potencialnemu gledalcu prišteti najmanj še enega. Zamislite si namreč, da greste tak erotični film gledat sami … Pa še premiera je bila za valentinovo. V najboljšem primeru ste luzer, ki si ne more najti fanta/punce, v najslabšem primeru pa perverzna svinja.
Vse je namreč, kot vedno, odvisno od »pakunge«. Marsikatero žensko bi morda pošteno zasrbeli prsti, če bi ji pogodbo za razmerje, v kateri bi bile sicer navedene razne ponižujoče in nasilne spolne prakse, v podpis ponudil nekdo, ki je lep in šarmanten kot Jamie Dornan, poleg tega pa še megalomansko uspešen in bogat kot gospod Grey; če pa bi enako storil kdo drug, ki je povprečnega videza, brez službe in stanuje pri mami, pa bi kuli vzela v roke samo toliko, da mu ga zabode v oko in kriče zbeži. Razlika med ekscentrikom in manijakom je torej majhna, a še kako pomembna. Tudi zato danes vse živo hiti gledat 50 odtenkov z njihovo romantično, idealizirano in izkrivljeno podobo sadomazohističnih spolnih praks, medtem ko se je lani povsem požvižgalo na Nimfomanko, ki si je drznila iti neprimerno dlje in globlje. A je bila ob tem veliko realnejša, veliko bolj groba in neposredna – torej predvsem grša.
Stereotipi o lepih in praznih ljudeh so, kot vsi stereotipi, velikokrat krivični in zmotni. A po drugi strani tudi povsem logični. Ne bom vam navajal raziskav, ki so to potrdile tisočkrat, ker vse to veste že sami, samo da si to le neradi priznate: lepi ljudje gredo lažje skozi življenje in si lahko privoščijo marsikaj. Če ste ženska, naj vas ne bo sram priznati, da četudi se vam zdi takšno obnašanje poniževalno, se odzovete drugače, če za vami na cesti zažvižga moški privlačnega videza, kot če to stori moški, ki se vam zdi neprivlačen; prvi dobi nasmeh, drugi paralizator med rebra. In moški, da recimo utišate radio, kadar predvajajo kateri komad od Taylor Swift, da pa ne zamenjate programa takoj, če na televizorju naletite na videospot za isto pesem – saj mogoče pa sploh ni tako slaba … In kolikokrat se na ulici odvrnemo od neznanca, ki pristopi do nas, če je na videz revneje oblečen, ker takoj pomislimo, da nas želi prositi za denar; medtem ko se radi ustavimo, če nas za rokav pocuka nekdo, ki je urejen, pa čeprav je velika verjetnost, da nas želi vpisati v Svet knjige? Res verjamete, da so profesorji, policisti, sodniki enako strogi do ljudi, ki se jim zdijo privlačni? In koga prej zaposlijo, h komu raje prisedemo na vlaku, koga raje volimo …?
Zato upravičeno dvomim, da so parčki po ogledu filma v domači postelji poskusili kar koli od tega, kar so videli na velikem platnu; čeprav je prodajo bičev v dobi spletnih trgovin težje nadzorovati. Glede na nizke ocene, ki jih film dobiva od gledalcev, se najbrž tudi ni bati, da klime ne bi mogle dovolj hitro hladiti kinodvoran. Če pa nas naslednje leto novembra že čaka kak bejbibum, pa se lahko vsi tisti, ki nad fenomenom 50 odtenkov niste tako navdušeni, tolažite vsaj s tem, da so vsi ti otroci plod prešuštva. Moških, ki so v svoji domišljiji seksali z Dakoto Johnson, in žensk, ki so seksale z Jamiejem Dornanom.
Na naslovnici je slika Johnnyja Brava.
Aljoša Harlamov, pisun 