Hromeča preteklost

Ena ključnih točk slovenskega romana zadnjih nekaj let je preteklost v vseh svojih pojavnih oblikah: spomin, nostalgija in travma. Žal pogosto na škodo dobre literature – ko je vsa pomenska in smiselna teža postavljena v neki oddaljen dogodek, ki se je zgodil pred zgodbo, ki jo beremo, to roman navadno razsredišči, literarne osebe (in avtorja) pa odveže soočenja z njihovo neposredno realnostjo. Nekaj takega se zgodi tudi v Sidrišču spomina Eveline Umek. V romanu spremljamo ženske treh generacij, nono Klavdijo, hči Lidijo in vnukinjo Moniko, ki se med sabo razlikujejo precej manj, kot bi pričakovali, predvsem pa je hlad njihovih medsebojnih odnosov neposredna posledica enega samega »usodnega« dogodka: smrti Klavdijinega ljubljenega sina in Lidijinega brata. Na tragično nesrečo se je babica, kot izvemo iz Lidijinih spominov, odzvala s še poostrenim zaščitništvom, na hčer pa je po tem osredotočila tudi svoja visoka, včasih nekoliko kontradiktorna pričakovanja. Njena strogost seveda zgolj dodatno okrepi odtujenost uporniške Lidije, njeno zaprtost vase in željo po begu, ki jo zaznamujejo še v odraslosti in so eden od vzrokov tudi za njene napačne izbire ljubezenskih partnerjev in propadle odnose. Na koncu se vsa ta prtljaga obesi na ramena tretje, današnje »izgubljene« generacije, ko Monika trpeče vztraja v neizpolnjujoči službi in odnosu, ker nima ne poguma ne odločnosti, da bi karkoli spremenila.

Na tej ravni je torej roman precej predvidljiv, posebno ker imajo podoben psihološki profil tudi malone vse stranske osebe – preteklost povsem uravnava njihovo sedanjost, s tem pa dobiva ne le težo usode, pač pa tudi vedno pripravljen izgovor za pasivnost, zaradi katere so njihove zgodbe povsem prepuščene bolj ali manj naključnim dogodkom in počasnemu minevanju življenja, literaturi pa tako zmanjka manevrskega prostora in nujne širine. Kar je škoda, ker se zdi, da ta družinska kronika s primesmi ljubezenskega romana vendarle tudi presega nekatere klišeje svojih žanrov. Ko Klavdija na začetku pade in pristane v bolnišnici, zaradi česar Lidija za dva tedna zapusti Ljubljano in svoje službi povsem podrejeno življenje, da bi v družinski hiši v Trstu skrbela za ostarelo mamo, dokler je ne bi zamenjala Monika; bralec najbrž pričakuje odrešilno ponovno odkritje stika med starši in otroki ter obračun s preteklostjo.

Vendar avtorica ne ponuja tako poenostavljenih rešitev; njihov odnos se ne more izmakniti generacijskim in osebnostnim razlikam, liki se namesto tega razvijajo na individualni ravni, a šele ko jih dogajanje prisili, da nazadnje sprejmejo kakšno tehtnejšo odločitev. Če torej le ne bi bili motivirani tako poenostavljeno, bi delovali še bolj verjetno in živo; v tem primeru bi tudi družbena realnost, ki se je zdaj roman dotika zgolj spotoma in sramežljivo (ekonomska kriza, beg možganov ipd.), pridobila na pomenskosti in vrednosti, roman pa bi se lahko odločneje osredotočil na raznolike odtenke zapletenih človeških odnosov.

 

Info o knjigi:

Evelina Umek: Sidrišče spomina. Mladika, Trst 2014, 216 str., 17 €.

Imaš mnenje?

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s