Nespečnost

Ura v desnem kotu računalniškega zaslona kaže 3.06. Punca, njeni starši, babica in nečak, ki je na počitnicah, spijo. Ker živimo na vasi, je, kljub temu da je vikend, slišati samo moje udarce po tipkovnici in stalen šum računalnika, ki spominja na dež in ga zaradi njegove enakomernosti človek hitro potisne v ozadje. Tu in tam je slišati še miši ali polhe ali kaj za vraga je to … Zdaj je že 3.13 … Tako pišem, počasi. Zdaj pišem, ker je mir in ker si vedno natovorim preveč dela, ki se zato nujno zavleče dolgo v noč. In ker težko zaspim.

S spancem imam sicer težave že od zgodnje mladosti. Takrat sem včasih pol noči preležal z zaprtimi očmi in si izmišljeval razne bolj ali manj fantastične zgodbe, v katerih sem se lahko izkazal kot junak. Nemalokrat sem bral, a ker sem si sobo delil z bratoma, sem to počel ob svetlobi žepne svetilke in pod odejo. Pozneje, ko smo v sobo namestili televizijo, sem dolgo v noč gledal kung fu filme, ki so jih radi predvajali po nemških kanalih, ali kar je bilo pač na voljo, posnetke nogometnih tekem, dokumentarce … Nespečnost takrat ni bila težava, prej obratno, težava je bil spanec. Koliko več bi lahko človek naredil in doživel, če sploh ne bi spal. Tako sem razmišljal, ker takrat nespečnost name ni imela nobenega vpliva – četudi sem spal samo tri ali štiri ure, sem zjutraj normalno vstal in nisem imel nobenih težav s koncentracijo ali zaspanostjo. Težavo je predstavljalo samo to, da so spali vsi preostali; da je bilo treba biti tiho v tesnem stanovanju s kot koža tankimi stenami in da mi starši niso dovolili ostati pokonci, ampak sem moral na silo poskušati zaspati. Ker niso verjeli, da spanca včasih preprosto nisem potreboval.

To je bilo v otroštvu, pozneje so bile take noči vse redkejše. V srednji šoli smo čez vikende začeli hoditi ven, in ko sem skoraj neslišno prišel domov, so starši že spali, zato sem brez skrbi bedel, kar sem pogosto izkoristil za pisanje. Toda drugi dan sem že čutil posledice takšnih noči – dobro, malo najbrž tudi zaradi kakšnega piva ali dveh, ki smo jih spili zunaj. A kakor koli že, nekaj pravih nespečnih noči, podobnih tistim iz otroštva, sem potem doživel samo še v prvem letniku študija. Takrat sem navadno hodil na sprehode v bližnji Tivoli. Pa tudi pisal in bral, ker sem imel razumevajočega in pogosto odsotnega cimra.

Še zdaj rad pišem in morda celo najbolje pišem ponoči. Nedavno tega sem zasledil, da je to zaradi tega, ker je takrat naša zavest nekje na robu sanj, na ostrem rezilu, ki ločuje budnost in spanec, zaradi česar lahko dostopamo do tistih najbolj odmaknjenih kotov lastne duševnosti in smo sposobni najbolj presenetljivih uvidov ter fantastičnih idej. Toda po drugi strani si je treba pošteno priznati, da je današnja nespečnost drugačne narave. Prvič, da ni brez posledic. Že sedaj, ko to pišem (3.45), vem, da bom jutri čutil strašanske posledice. Pa tudi, da dober teden takšnega ritma prebedenih noči in slabo prespanih dni vpliva tako na mojo težo kot na počutje. Posebno zadnje, saj postanem še prav posebno razdražen – toliko bolj, ker s težko glavo naslednji dan ne morem delati. Razen če znova sedem za računalnik.

Ker, drugič, ne le, da to ni nespečnost brez posledic – to je nespečnost, ki je sama posledica. Rezultat celodnevnega buljenja v ekran, katerega svetloba zmoti človekovo biološko uro in preprečuje nastajanje melatonina, ki je nujen za normalen cikel spanja in budnosti. Ko znova sedem za računalnik, se tako znajdem v začaranem krogu – zaspanost na videz izgine, pisanje v tem stanju znova steče, toda pod to zunanjo površino se pospeši erozija mojega zdravja in razpoloženja ter posledično mojih odnosov z bližnjimi. Je to cena, ki jo je treba plačati za dobro pisanje? Sem jo pripravljen plačati? Iskreno povedano, ne vem. Verjetno ne bi vedel niti, če bi bil Franz Kafka ali Stephen King, pa sem samo neznaten pisun, literarni kritik in avtor enega romančka.

Ura v desnem kotu računalniškega zaslona kaže 4.48. Poskušal se bom odlepiti od zaslona in zaspati.

 

Fotografija naslovnice: Maja M.

Imaš mnenje?

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s