»Gilti pležr«

Vsak ima kakšno sladko pregreho. Ne govorim nujno o čokoladi, čeprav je lahko tudi to. A v slovenščini preprosto nimamo ustreznega izraza, ki bi opisal to, čemur se v angleščini reče »guilty pleasure« (beri: gilti pležr). Izraz zajema obenem užitek (pležr), ki ga ob določenem dejanju čutimo, ter krivdo (gilti) ali celo sram, ki jo navadno občutimo po opravljenem dejanju. V primeru čokolade je stvar precej preprosta: če bi radi pazili na težo, pač ne bi smeli pojesti celotne milke. Ker tisti trenutek, ko z jezikom poližete še zadnjo drobtinico, ki vam je ostala v kotičku ustnic, že veste, kako vam bo žal, ko si boste v soboto zvečer spet zaželeli obleči tiste hlače, ki vam jih že dobro leto ne uspe spraviti nase. Za koga drugega so to lahko oblačila, ki jih nosi največ trikrat, potem pa se jih naveliča, četudi se po drugi strani banka nikakor ne naveliča pošiljati opozoril zaradi minusa na računu; spet za koga drugega računalniške igre, za katerimi presedi ves vikend, čeprav dobro ve, da ga v ponedeljek čaka izjemno težak izpit, kup knjig na mizi pa je bolj deviški od princese, ki jo mora rešiti v zadnjem levelu, itd.

So pa tudi bolj prefinjeni prekrški, katerih logika ni tako zelo očitna. Moj gilti pležr so, poleg čipsa in gledanja športa, na primer šund stripi. In resnici na ljubo, ne vem točno, zakaj slednji spadajo v to kategorijo. Ne berem jih pogosto, ker večino dni delam in ker takrat, ko imam kaj prostega časa, raje počnem kaj drugega kot berem, ker je branje že tako ali tako velik del moje stroke. Zato ne morem reči, da zaradi njih zanemarjam pisanje člankov ali študij, kar se včasih zgodi, ko je na sporedu recimo kakšna pomembna tekma ali dve. Tudi kupujem jih ne več toliko kot nekdaj, tako da niso prevelik strošek za moj sicer res bolj skromen proračun; niti niso škodljivi za moje zdravje, kot velja na primer za čips, ki ga ob isti tekmi ali dveh pojem cele vreče (koliko, je odvisno od pomembnosti in napetosti tekme). Ne, šund stripe si privoščim redko; takrat, ko res nimam drugega dela, in zadnja leta zbiram res samo tisto, na kar sem navezan s precej nostalgije – stripe, ob katerih sem se naučil brati, ob katerih sem odrasel, v katerih sem prvič videl golo žensko in odtrgano glavo in druge podobno eksplicitne reči, ki jih takrat še ni bilo v filmih, stripe, ob katerih sem se naučil srbohrvaščine in s pomočjo katerih sem našel stik s starejšim bratom in očetom, če se je kje drugje (navadno ravno ob športnih prenosih) morda pretrgal.

Toda od kod potem občutek krivde? Deloma je najbrž res posledica odklonilnega odnosa, ki ga je imela v naših časih šola do tovrstnega čtiva. Stripi in vsa žanrska literatura z njimi – kriminalke, grozljivke, znanstvena fantastika ipd. – so takrat veljali za manjvredno razvedrilo, za naravnost kvarne in škodljive za otrokovo moralo in razvoj, nevredne v primerjavi s Solzicami in Pastirci in kar je še tega. Deloma se sicer s tem strinjam: užitek v branju šund stripov ali kriminalke je gotovo kratkotrajnejši, šibkejši in manj pomemben od užitka, ki ga črpamo, če beremo grafični roman, kot se reče zahtevnejšim stripom, ali kompleksno visoko literaturo – toda ravno v tem je trik. Saj nam menda ni treba vsake minute svoje budnosti napolniti s pomembnostjo, usodnostjo, smislom in veličino! Ni treba, da vsak naš užitek nečemu koristi ali da je produktiven.

A s tem smo se verjetno že bolj približali pravemu razlogu, zakaj šund stripi pri meni niso samo pležr, ampak tudi gilti. Ker živimo v letu 2014, ko sta koristnost in produktivnost največji vrednosti. Ko je delo vredno samo toliko, kolikor denarja dobiš zanj. Ko je to, da ležeš na kavč in bereš zgodbo, zaradi katere ne boš nič pametnejši, nič bolj informiran in ki jo boš v trenutku, ko jo boš odložil na polico, že pozabil, nekaj nezaslišanega. Čista potrata našega časa, ko bi vendar lahko delali nadure. Od tod ta krivda. In tudi zato vztrajam pri šund stripih, ker vem, da so moje zatočišče, noremu tempu 21. stoletja nesramno ukraden čas. Krivda, ki jo počutim po tem, je odmev tega pritiska, užitek, ki ga čutim vmes, pa me ohranja zdravega in človeškega.

Imaš mnenje?

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s