Zmes idealizma in pesimizma

Jarki prve svetovne vojne so izkopali strupene rane samozadovoljnemu evropskemu humanizmu in psihološko pohabili milijone mladeničev, ki so se nekako vendarle vrnili iz pekla. Toda vojna je bila seveda zgolj končna posledica institucionaliziranega nasilja nad posameznikom, ki se je pred tem samoumevno dogajalo v zatohli predvojni meščanski družbi. Romanopisje tega obdobja se je zato z Bildungsromani in drugimi žanri romanov »postajanja« pogosto vračalo v zgodnejša leta človekovega življenja ter raziskovalo odraščanje kot izgubo nedolžnosti, nujno za uspešno vključitev v svet odraslih.

Alf (1929) Bruna Vogla spada med tovrstne romane, s to razliko, da mladega Felixa do spoznanja o razkolu med humanističnimi, meščanskimi ideali in nečloveškostjo realnosti vodijo ljubezenska čustva do sošolca Alfa. Istospolnost torej nastopa tudi v funkciji  zareze, ki mladeniča oddvoji od družbe, v kateri živi, ji ga potuji, da jo lahko zagleda v njeni protislovnosti in goloti: »Otroku je treba povedati, kaj mora narediti in kakšen naj bo, da bo postal pošten in spodoben človek. Povsem odveč je, da si že vnaprej beliš glavo, kaj naj bi pomenilo “biti pošten in spodoben” – vzgoja se razkrije sama kot to, kar je za vzgojitelje najudobneje, kar jim povzroča najmanj nevšečnosti in težav.«

V svojem prvem delu, tudi zaradi odličnega prevoda Tanje Petrič, je roman mojstrovina trpke, jedke ironije, ki z minimalnimi sredstvi in izredno ekonomičnim izrazom razjeda meščansko realnost in razkriva njene mehanizme pohabe. Pekel, skozi katerega gre Felix, ni tam izključno zanj, ni rezerviran za istospolno manjšino, a se ga Felix zaveda tem bolj, ker verjame v nedolžnost, normalnost svoje ljubezni. Zato 175. člen kazenskega zakonika rajha (odpravljen šele 1994.), ki bi ju zaradi slednje obsodil na petletno zaporno kazen, deluje kot popoln šok, ki preseka napol tudi roman.

Felix se v strahu zanj prisilno oddalji od Alfa, toda njegova zavrnitev ima vseeno tragične posledice – Alf se prostovoljno javi v vojsko. Druga polovica romana je tako sestavljena predvsem iz njunih hrepenečih izpovedi, ki se prepletajo z vzajemnim odkrivanjem praznine, zevajoče izza različnih ideoloških govoric, med njimi posebno religiozne in domoljubne.

V romanu je razbrati mnoge avtobiografske poteze. Nemški pisatelj Bruno Vogel (1898–1987), ki je večino svojega življenja preživel v eksilu in čigar istospolno usmerjenost so povsem potrdile šele novejše študije, je bil eden od tistih »srečnih« mladeničev, ki so se iz vojne vrnili živi, a zaznamovani. Njegova zbirka kratke proze Es lebe der Krieg! (»Naj živi vojna!«, 1924) velja za eno prvih protivojnih in za eno najboljših nemških knjig o vojni sploh. Vogel je po njej postal »pacifist, delni socialist, zmerni anarhist in brezkompromisni ateist« – in tudi Alf je kompleksna zmes idealizma in pesimizma.

Že res, da zadnja poved romana, Felixova zaobljuba Alfovemu spominu, izpričuje uporniško, resnicoljubno držo nasproti homofobiji in osebni nesvobodi. A samo dve strani pred tem Felix, da bi potolažil Alfovo mater, uporabi ideološko puhlico o sinovi hitri in junaški smrti. Z Alfom je torej mimogrede in povsem neopazno umrlo tudi Felixovo otroštvo.

 

Info:

Bruno Vogel: Alf. Prevod Tanja Petrič. Škuc, Ljubljana 2013, zbirka Lambda (105), 214 str., 18 €.

 

Imaš mnenje?

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s