Elitni svetovi

Če vam povem, da so politične elite povsem izgubile stik z realnostjo tam zunaj, vam najbrž nisem povedal ničesar novega. To menda zdaj res vemo že vsi. Pa vendar nas zmeraj ujame nekako nepripravljene, ko ugotovimo, kako globoko v zajčji luknji v resnici tičijo. (In so kot po čarovniji istočasno zmeraj tudi visoko nad navadnimi smrtniki.) A ne samo, da to dobro vemo mi, tudi politične elite same se tega že dobro zavedajo in se s tem, po vzoru ekonomskih elit, celo ponašajo. Samo nekdo, ki živi v nekem čisto svojem, samozadostnem domišljijskem svetu, ima namreč tolikšna jajca, da obenem samega sebe vidi kot največjega patriota, malone očeta države in njenega nesmrtnega vodjo, hkrati pa javno oznanja, da ne spoštuje sodne oblasti te iste države ter toži novinarje, kadar ti opravljajo svoje demokratično poslanstvo. Pravzaprav Janez Janša živi v tako samosvoji realnosti, da je celo dokumentarec, ki so ga posneli o njem, čista pravljica.

Bučke, ki nam jih drago prodajajo, torej že dolgo niso pravljične rastline, ki se bodo enkrat opolnoči spremenile v čudovito kočijo in nas odpeljale na kraljevski ples. So kvečjemu neužitne. Kar hočem povedati, je to: ne le da je komunikacija med njihovim in našim svetom enosmerna, iz njihovih ust v naša ušesa, niti pretvarjajo se ne več, da jih zanima, kako je realnost videti skozi naše oči. Vejo, da to, kar si mislimo o njih, sploh ni važno, zato lahko govorijo kar koli, tudi povsem nelogične, nesmiselne in neresnične reči. Ne bojo sicer povedali gole resnice, tako daleč še nismo, toda po drugi strani se jim res ne ljubi, da bi nam zavoljo našega duševnega miru svoj drek zavijali v celofan. To je višek cinizma. Samo preberite si oziroma prisluhnite kakemu intervjuju z nekdanjo premierko Alenko Bratušek. Enkrat pravi, da v tako kratkem času vlada pač ni mogla izvesti vseh reform, ki bi jih bilo nujno treba pognati, da bi se izvlekli iz krize; drugič pravi, da so nove, popravljene napovedi o gospodarski rasti v bližnji prihodnosti rezultat njihovega trdega dela. Kaj od tega je zdaj res? Oboje. Njena vlada je imela premalo časa, da bi jo lahko krivili za neuspehe, in povsem dovolj, da lahko zgolj sebi pripisuje zasluge za vse uspehe. Ali pa nič od tega. Sami izberite – tisto, kar želite pač slišati. Njej ni mar.

Toda vrhunski dokaz, kako odrezane od resničnosti so naše politične elite, je ves ta vik in krik, ki ga, medtem ko tole pišem, zganjajo zaradi datuma predčasnih volitev. Naj bodo te mar res poleti sredi sezone dopustov? Pri čemer jih je najbrž strah, da bi jim volitve prekrižale načrtovano jadranje do svoje najljubše bančne oaze. Ker čeprav je namreč res, da večina Slovencev, torej pripadnikov širšega srednjega sloja, povsem v nasprotju z njihovim tarnanjem za zdaj še zmeraj čisto spodobno živi in da je ena zadnjih stvari, ki se ji bo Slovenec odpovedal, dopustovanje na Jadranu; pa je hkrati tudi res, da bo letos kar nekaj več slovenskih družin ostalo doma. Nekatere od teh si že pred krizo niso mogle privoščiti morja, veliko pa je tudi novih, ki jim je dopust, morda tudi za zmeraj, odvzel stečaj podjetja, v katerem je delal eden ali včasih tudi oba od staršev. Stečaj, ki ga je povzročil, recimo, tajkunski prevzem podjetja, omogočen s krediti državnih bank in z žegnom politične elite. In teh, ki bodo letos ostali doma, bo vsekakor več, kot bo na koncu tistih, ki bodo šli volit. Zato so tovrstni strahovi čisto odveč. Kar imejte svoje volitve.

Lahko pa vam povem, kateri strah ni niti malo odveč. Strah, da bodo tisti, ki bodo šli volit, kljub temu da vsi vemo, da so politične elite povsem izgubile vsak stik z realnostjo, z nekaj slabe vesti sicer, a še vedno povsem nerazumno, le-te znova izvolili na oblast. Če še lahko nekako razumem, da človek, ki mu je dovoljeno z javnim premoženjem ravnati kot s svojim šparovčkom, da ga lahko mirno razbije, kadar si zaželi lizike ali sladoleda, ter katerega edina naloga je, da pusti oziroma poskrbi, da iz njega tu in tam kaj poberejo tudi vsi njegovi kolegi, prijatelji in sorodniki, da tak človek torej nenadoma misli, da se je znašel v zasebnem rajskem vrtu; pa nikakor ne morem razumeti tistih, ki jim tega pujska vedno znova zlepijo skupaj in jim ga postavijo nazaj na njihovo nočno omarico. Najbrž obstaja ogromno načinov, kako se boriti proti korupciji in nepotizmu, kako kaznovati prelomljene obljube, laži, krajo, slabo gospodarjenje, zgrešene odločitve, slabo pripravljene zakone, tratenje ali oškodovanje javnih financ, neuspele projekte, malomarnost, nestrpnost in nasilje in kaj je še tega, a gotovo ni bolj učinkovite in bolj jasne kazni, kot je neizvolitev, ki bi se zgodila kot posledica tovrstnega vedenja.

 

Naslovna slika je kader iz filma The Wolf of Wall Street.

Imaš mnenje?

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s