Jeza in nemoč

Na uredništvu so mi za tokratno kolumno dali menda »proste roke«. Pisal naj bi pač o tistem, kar me ta trenutek najbolj jezi. Toda včasih je svoboda izbire preprosto prevelika, da bi se lahko človek dovolj samozavestno in pametno odločil – ta trenutek me namreč jezi milijon stvari, že naslednji trenutek me bo milijon in ena. Ste slučajno gledali film 25. ura? V njem Edward Norton v antologijskem prizoru, ki ga brez težav najdete tudi na youtubu, skoraj štiri minute stoji pred ogledalom in politično nekorektno prekolne celoten New York, njegove prebivalce vseh porekel in stanov in profesij, ne nazadnje pa še samega sebe in svojo nizkotno in bedno vzvišenost nad vsem tem. No, to sem jaz, a gotovo se bo prepoznal še marsikdo.

Jeze sem imel sicer zmeraj veliko, to je bilo poleg strahu in sramu pogosto čustvo mojega zgodnjega otroštva. Osnovna šola je bila ob prvih korakih samostojne Slovenije v kapitalistični raj pekel za mulca iz delavske družine, čigar večino lastnine je prej ponosil in obrabil starejši brat; pot domov je bil smrtonosni labirint za fanta, ki je bil po naravi »dekliško« sramežljiv in zaprt vase ter preveč občutljiv, da bi znal potisniti, zbiti, udariti nazaj; stanovanje s papirnatimi stenami pa večino časa nočna mora, kraljestvo histeričnih prepirov in pijanskih izpadov in nikakor ne varno zavetje, kamor bi se dalo varno potuhniti do naslednjega dne. Zato sem se naučil bežati v izmišljene svetove, v katerih sem se lahko vživel v junaka, ki premaga hudobneže in reši ljubljeno princeso ter živi srečno do konca svojih dni. Bežati sem se naučil celo tako dobro, da sem lahko šolo, pot domov in dom sproti brisal iz svoje glave in nadomeščal z zgodbami, ki so se v glavi kmalu vrtele že same od sebe, ne da bi za njihov zagon rabil knjigo v rokah.

Zato je bilo moje najstniško obdobje v srednji šoli nemalo presenečenje tako za moje starše kot tudi zame. Čeprav se je moj svet vmes skoraj čudežno spremenil, sem bil nenadoma in na videz brez pravega razloga poln divjosti, ki se jo je dalo pomiriti samo še z alkoholom, ali glasno razbijaško glasbo, ali ravsanjem, ali seveda – vseeno najpogosteje, saj je moja narava v precejšnjem delu zmeraj ostala piflarska in umirjena – s pisanjem mračnih, razbolelih, morbidnih pesmi. Izkazalo se je seveda, da se z bežanjem jeza, ki sem jo čutil prej, v resnici ni brisala, temveč se je usedala v neke globine, se osamosvajala, dobivala lastno voljo ter potrpežljivo čakala na pravo priložnost, da zagreni, zakomplicira in onemogoči. Predvsem to slednje, ker gre za čustvo, ki se hrani samo s sabo in ki se bo uprlo vsakemu poskusu izzvenevanja, resnične pozabe oziroma odpuščanja.

Toda znova mi je na pomoč skočila moja ljubezen do knjig. Zdaj jih že nisem več uporabljal samo za beg, znal sem jih uporabiti tudi kot orožje. Ne, nisem šel brat priročnikov za samopomoč ali Anarhistične kuharice; povedati hočem, da sem se iz literature, ki sem jo vso mladost bral in ustvarjal, naučil toliko o človeku in samem sebi, da sem vedel, da se te jeze nikoli več ne bo dalo ukrotiti. Da pa se jo da preusmeriti, skoraj že preslepiti. Tako sem začel v srednji šoli jezo na svoje neposredno okolje počasi zamenjeval z jezo na širšo družbo in človeštvo. Kot v vohunskih zgodbah, kjer si na mostovih izmenjujejo ujete tajne agente – boleč spomin za krivico iz večernega dnevnika; zamero do bližnjih za gnus do zahodnjaškega izkoriščanja tretjega sveta; sram in poniževanje v razredu za odpor do nasilja nad drugačnimi … Da je ta proces potekal tako zelo gladko, se samo zdi nenavadno. Čustvo jeze ni nič drugega kot psihološka pogojna reakcija na razočaranje, predvsem pa na občutek nemoči. Občutek majhnosti pred zlobo sveta.

Nemogoče je biti intelektualec, pa ne biti jezen na družbo, v kateri živiš. Pravzaprav pa je nemogoče biti človek, če lahko zgolj preletiš novice v časopisu ali na svojem priljubljenem novičarskem portalu, pa te niti za trenutek ne prime, da bi preklel tega in onega in ne povsem za konec še samega sebe. Ker se hinavsko in udobno pretvarjaš, da si ob krivicah, zločinih in nasilju, ki se dogajajo v svetu, povsem nemočen.

 

Naslovna slika je kader iz filma 25th hour.

Imaš mnenje?

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s