Kri in smeh ter malo mutiranih limon

Začne se krvavo in groteskno. Nekega sončnega poletnega jutra v Šmihelski vasi najdejo mrtvega nepriljubljenega župnika – nekdo ga je v spalnici, v njegovem lastnem solariju, ubil z električnim vrtalnikom. In ne samo to, kamera nad vrati storilca ni ujela, drugega izhoda pa ni, tako da imamo pred sabo eno temeljnih detektivskih ugank: vprašanje ni le, kdo, ampak tudi, kako hudiča? Umestitev na podeželje, kjer bivajo na videz povsem običajni ljudje, ki imajo vsi kakšno »mračno« skrivnost, najmanj en motiv za umor ter obvezno šibke alibije, in dejstvo, da se zgodba vrti okrog župnišča, nas hitro povežeta z žlahtno tradicijo angleške detektivke, ki jo avtorica odlično lokalizira s številnimi slovenskimi specifikami: partizani in domobranci, blaženim Slomškom in pogostimi referencami na domačo literarno zgodovino.

Še bolje pa se žanrska zavest kaže pravzaprav v liku osrednjega junaka, ki bi moral biti pronicljiv in rahlo ekscentričen detektiv, a od tega ostane samo malo slednjega: inšpektor Bojan Kos je slep in gluh, ko je treba povezati indice in sumljive podrobnosti, ni pa niti malo nem, ko je treba kričati na osumljence in obtoževati zločina vsakega drugega mimoidočega. Resnična detektiva sta tako pravzaprav policist Simon Kovačič in policijski psiholog Edi Čeh, ki bi po logiki žanra, pa tudi Umora v njegovem začetku, pravzaprav morala imeti funkcijo njegovih pomočnikov.

Kriminalka torej deloma parodira svoje žanrske okvire in v relativno predvidljivost sheme vnaša elemente presenečenja, z bralcem pa se poigrava tudi ironično zafrkljiv vsevedni pripovedovalec. Vsekakor je tudi v njenem humorju marsikaj angleškega; karikatura, duhoviti komentarji, neresnost in igrivost, ki sežeta tudi do roba metafikcije, in nazadnje že čisti absurd. Če je tovrstnemu slovenskemu pisanju marsikdaj očitati, da se jemlje preresno, je Umor v Šmihelski vasi pravzaprav že skoraj komični roman. Tako zelo, da ga na nekaterih mestih nevarno zanese, na primer v otročjo komiko, ko se policisti obnašajo kakor razposajeni najstniki, ali v pretiravanje s karikiranjem in absurdom, ki začne rušiti nek nujen »stvarni pol« detektivke, ki mora ustvarjati dovolj napetosti, da bralec čuti, kakor da sodeluje pri lovu na morilca. Kako naj namreč ve, kaj je v svetu romana možno in res, ko se v njem pojavijo mutirane limone in ko nadškofa obiskuje duh Antona Martina Slomška?

Tudi razplet je morda manjše razočaranje, saj se zdi celotna zgodba z lovom na legendarno relikvijo na koncu nekoliko prezapletena in privlečena za lase. Vseeno pa gre za enega najboljših in najbolj kratkočasnih slovenskih žanrskih del zadnjih let, ki bralca izpusti iz rok z upanjem, da bo lahko kmalu bral o naslednjem primeru, ki bo morda vključeval »samokres, slona in tri člane slovenske državne reprezentance v smučarskih skokih«.

 

Info o knjigi:

Meta Osredkar: Umor v Šmihelski vasi. Miš, Dob pri Domžalah 2014, 300 str., 27,95 €.

Imaš mnenje?

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s