Pogovori o vremenu

Težko se je ne veseliti pomladi, pa čeprav gre samo za vreme. Moj delovnik je sestavljen iz ždenja za računalnikom in ždenja s knjigo v rokah – in spomladi lahko to žlahtno dejavnost po dolgem času spet preselim ven, na sveži zrak in sonce. Dobro, pišem še zmerom raje v sobi, ker za pisanje potrebujem več miru (to je popolni mir) in ker sem takrat najraje povsem sam. Berem pa najraje zunaj. V družini smo bili trije otroci, stanovanje je bilo majhno, imelo je tanke stene in še zanič okna, tako da sem vajen hrupnega in dejavnega okolja in me nič ne izvleče kar tako iz zazrtosti v druge daljave. Pravzaprav mi na nek način celo pomaga, da sem na knjigo osredotočen z večjo silo ter da zato tudi berem počasneje in z več predahi, ko lahko ob opazovanju dogajanja okrog sebe premislim posamezne dele besedila. Pa tudi obratno velja – če bereš med drugimi ljudmi, te tudi ti kar nekako odmislijo. Tako lahko včasih z obrazom med stranmi prisluškuješ ljudem okrog sebe, kakor da si magično neviden.

Toda zadnja leta so pogovori, ki jih lahko ujamem zunaj na ulici, preko dvorišč in plotov ali z vrtov na cesto, vse bolj enolični. Vsi se pogovarjajo samo še o vremenu, kakor da so stopili naravnost iz kakšne angleške miniserije. Seveda je to morda tudi zato, ker zadnja leta živim tako rekoč na vasi in je vreme na podeželju vedno zelo pomembna tema, a še vedno imam občutek, da gre pravzaprav za največjo in najbolj očitno posledico globalnega segrevanja. Ne toliko povsem zmešano vreme kot neprestano kibiciranje o povsem zmešanem vremenu. Nič drugače ni namreč niti, kadar za kakšen dan skočim domov, v samozvano mesto. Če je včasih veljalo, da se o vremenu pogovarjaš s priložnostnimi znanci, z ljudmi, s katerimi obtičiš v dvigalu, pač toliko, da nekaj rečeš, s kolegi, prijatelji in bližnjimi pa bolj ali manj samo tedaj, ko drugih, boljših tem zmanjka in pogovor nerodno zastane; je danes tako, da je vreme postalo rdeča nit marsikatere debate ob kavici, kosilu ali na dnevniku.

Tako sem lahko včeraj, ko sem prvič letos sedel na klopi pred hišo, z romanom v rokah, dvema mačkama v naročju in psu pri nogah, ki je neprestano silil k mačkama oziroma v naročje, spet poslušal o tem, kako je bila zima premila in si zemlja ni mogla prav odpočiti; koliko bo zaradi tega muh in drugega mrčesa; kako bo verjetno mraz stisnil ravno takrat, ko bo že vse cvetelo; kako bo poleti gotovo spet suša, ali pa poplave, ali pa toča, ali pa vse troje. Pogovor, kakršnemu bom lahko vse tja do jeseni prisluhnil še najmanj stokrat – marsikdaj tudi takrat, ko mu ne bom mogel kar pobegniti v knjigo, se bom pa zato komaj zadrževal, da ne bleknem nazaj česa nesramnega. Pa ne gre zato, da bi se mi zdeli tovrstni strahovi neupravičeni in smešni, prav obratno. Nekako namreč ne morem verjeti v njihovo iskrenost, ko pa so to isti ljudje, ki vsak dan počnejo stvari, zaradi katerih je skorajšnja katastrofa, ki se je tako bojijo, verjetnejša in močnejša.

Eden od jamrajočih sosedov je tako že kakšne pol ure po pogovoru meni nič tebi nič na vrt znesel vso plastiko in drugo embalažo, ki se mu je nabrala v zadnjih dneh, ter jo tam lepo zakuril. In če ga človek pobara, zakaj neki to počne, posebno zdaj, ko ima doma točno za tovrstne smeti ličen in ločen smetnjak, pa ga potem prepriča tudi, da ni res, da bo plačal kaj manjšo položnico za smeti, če bo kanta napol prazna oziroma napol polna; bo rekel najbrž, da to počne, ker je tako pač zmeraj delal in da je sam itak mala riba in je njegov vpliv na okolje zanemarljiv. Glede zadnjega ima sicer deloma prav, toda iluzorno je pričakovati, da bomo zmanjšali onesnaževanje velikih brez pritiska javnosti – in tega pritiska vsekakor ne bo, dokler se z bolj ekološkim ali vsaj pametnim odnosom do okolja ne bo poistovetila javnost sama. Ljudje kot omenjeni sosed. Ker če se pa sam niti ne potrudiš, da bi delal drugače, da bi nekaj spremenil na bolje, naj bo ta sprememba še tako ničevna, da bi vplival na prihodnost, naj bo ta vpliv še tako zanemarljiv in omejen, potem pa najbrž nimaš niti pravice, da na tako lep predpomladni dan stojiš sredi ulice, zganjaš paniko in se neprestano pritožuješ. Niti nad vremenom.

Imaš mnenje?

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s