Šopek rož in ignoranca

Nimam se za posebno nevrotičnega tipa, ampak enkrat več se moram sprijazniti s tem, da mi ideja dneva žena vzbuja mešane občutke. Po eni strani je že v redu, če mediji vsaj enkrat na leto nekaj prostora namenijo tudi temam, povezanim z vprašanji enakopravnosti spolov. To je pač najpreprostejši način, da družba kot celota potrdi, da gre za pomembno stvar, za plemenita zamisel in cilj, pa čeprav vse skupaj navadno res traja samo tisti en ubogi dan. Toda ta signal je pomemben, saj na njem temelji prepričanje, da obstaja vsaj minimalni družbeni konsenz o tem, kaj je prav in kaj narobe. Da načeloma Slovenci verjamemo, da morajo biti ženske enakopravne. Po drugi strani pa je problem ravno v tem, da ima tak praznik pogosto za posledico preostalih 364 dni popolne ignorance. Ker postane povsem dovolj, da načeloma podpiramo ekonomsko, politično in socialno enakopravnost žensk ter 8. marca dragi poklonimo šopek, vsakodnevno, v praksi, pa delamo tako, kot se je delalo zmeraj. Smešni so mi nekateri intelektualci, ki mislijo, da je dovolj, da nekdo vzpostavi neko teorijo, odkrije neko resnico, s katero se strinja večina znanosti in teorije, pa je stari svet nenadoma vržen iz tečajev in obleži, polomljen, na tleh. Kot da ne bi opazili, da ljudje živimo v zelo različnih svetovih, svetovih različne starosti in širine. In da je mentaliteta nekaj najbolj trdega in nepremakljivega.

Sam v svoji neposredni okolici vsak dan videvam, kako ljudje še vedno živijo globoko v prejšnjem stoletju. Kjer še vedno velja, da je ženska tista, ki opravi vsa gospodinjska dela, da je na njej vsa skrb za prehrano, zdravje in nego družine. In to kljub temu da to niso več gospodinje, ampak ženske z redno službo. Redno službo, ki je plačana slabše, kot bi bil plačan moški na istem delovnem mestu. Ali pa opravljajo »tipične ženske poklice« in za to prejemajo minimalno plačo – a ne zato, ker delo ne bi bilo naporno ali zahtevno, ampak ker gre za »žensko delo«, ki si višjega plačila niti ne zasluži. Tu pri nas je še vedno normalno, da o ženskah, ki so v službi napredovale, slej ko prej slišimo kak namig o tem, kako je to dosegla bodisi na kolenih bodisi na hrbtu. In je Alenka Bratušek zanič premierka, ne zaradi ekonomske ali kake druge politike, ampak zato ker je ženska in torej že po definiciji ne more biti odločen in močan vodja. Zato vsak njen protokolarni modni zdrs mediji vlečejo po zobeh dneve in tedne, medtem pa se lahko predsednik Borut Pahor pri slovaškem kolegu oglasi kar v kavbojkah in srajci, kakor bi se odpravil k sosedu sposodit moko, pa nikogar ne briga.

In ko pišem tu, pri nas, ne mislim samo nekih krajev bogu za ritjo ali nekih kmetavzarjev, ki pljunejo čez ramo, ko jim pot prekriža črna mačka. Spijte toliko šnopčka, da boste videli dvojno in poglejte med člane Slovenske akademije znanosti in umetnosti, pa boste lahko ženske med njimi še vedno prešteli tudi s pomočjo prstov na rokah. V več kot dvajsetletni zgodovini nagrade sta kresnika za najboljši roman prejeli samo dve, Veronikino nagrado za najboljšo pesniško zbirko pa v njeni več kot petnajstletni zgodovini tri ženske. In tako dalje. Kultura, področje, ki se vedno bolj feminizira, poleg tega pa naj bi kulturniki veljali za posebno odprte, senzibilne in razgledane posameznike, je trdno v rokah moških, ki del svojih kolegic očitno ne dojemajo kot enakovredna njihovim. Dovolj namreč spremljam tekočo produkcijo, da vem, da ima sodobna slovenska literatura vsaj toliko vrhunskih ustvarjalk kot ustvarjalcev, tako da takšna razdelitev nikakor ne more biti ne pokazatelj realnega razmerja ne plod naključja. Kot ni naključje, da je večina ženskih likov, ki jih najdete v najnovejši slovenski prozi moških avtorjev, že prav smešno šablonskih in stereotipnih.

A čeprav bi ob nekem dnevu žena daleč v prihodnosti ugotovili, da se podobne krivice skoraj ne dogajajo več, to nikakor ne more pomeniti, da bo enakopravnost spolov kadar koli samoumevna. Najbolj citirana izjava začetnice feminizma Simone de Beauvoir (1908–1986) je »Ženska se ne rodi: ženska to postane.« A enakopravna lahko ženska samo (p)ostaja. Človekove pravice namreč ne morejo biti podarjene kot šopek rož, zanje se je treba iz dneva v dan znova boriti.

 

Fotografija na naslovnici: Andreja Potočnik.

Imaš mnenje?

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s