Katarina Čas in slava

Zadnjič sem bil po dolgem času v Ljubljani na pijači, in kakor da že to ni dovolj poseben dogodek, sem lahko svoje pivo pijuckal v blaženi bližini trenutno najbolj slavne Slovenke. Ne, ne Alenke Bratušek, ampak Katarine Čas. Lokal je bil povsem tipičen ljubljanski lokal, nič snobovskega, očitno je bila na pijači s kolegico, oblečena povsem ljubljansko kežual, veliko sta se smejali in vse skupaj je bilo videti … povsem slovensko.

Ne gre za to, da bi mislil, da bo po tem, ko je igrala v filmu velikega Martina Scorseseja in celo v istem prizoru kot vsaj tako veliki Leonardo DiCaprio, Katarina Čas po Ljubljani hodila kot marsovec, zgolj še v oblekah Louisa Vuittona (sicer pa, oprostite moji plebejskosti, povsem možno, da sta bili njena majčka in kavbojke res Vuitton ali kaj podobnega) ter obdana s posebno svetlobo, da bo zahajala samo še v fensi lokalčke, in to le v družbi svojih hollywoodskih prijateljev. Povedati hočem, da se okrog njene mize ni nabrala množica oboževalcev, ki bi kriče in drgetajoč padala v trans ali poskušala od nje dobiti avtogram ali poljub ali fotografijo za na facebook. Samo vsake toliko časa smo vsi v lokalu, pa tudi osebje, diskretno pogledali proti njej, kdaj pa kdaj pa smo se spogledali tudi med sabo, češ, glej jo, a si jo videl? Ni sicer rečeno, da ni pozneje natakar njenega kozarca pobral v rokavicah, si ga nesel domov ter ga postavil na poseben oltar, poln njenih fotografij, človek pač nikoli ne ve; toda na licu mesta in vsem na očeh je bilo, kot že rečeno, zelo slovensko. Tako se pač mi obnašamo do naših zvezd.

Najprej seveda: hvala bogu. Resnično si ne želim, da bi pri nas okrog slavnih v javnosti vladalo takšno obsedno stanje, kot vlada, recimo, v ZDA. Tisto sta histerija in kult osebnosti. Toda po drugi strani se bojim, da tudi večina tistih ukradenih, skrivnih pogledov in nasmeškov, ki se zvezdam dogajajo pri nas, ni toliko zaradi tega, ker bi Slovenci kaj bolj spoštovali njihovo pravico do zasebnosti ali ker bi imeli do fenomena zvezdništva bolj umirjen, trezen odnos. Prvič, vsi vemo, da ni ljudi, ki bi se bolj sladostrastno vtikali v tuje reči, kot so vaši slovenski sosedje – in oni bi gotovo znali isto povedati o vas. Drugič, samo počakajte, da se pri nas enkrat oglasi kakšen Justin Bieber, pa boste hitro videli, kako znamo tudi Slovenci (dobro, naše najstnice) hitro poživiniti, ko gre za tuje zvezde.

Vendar pa ne verjamem niti, da gre tu za pregovorno zavist, čeprav je gotovo tudi nekaj tega. Stvar je po mojem mnenju v resnici še globlja. Problem, ki ga imamo Slovenci z rojakom, ki je uspešen v tujini, je tujina. Nedolgo tega sem se hahljal, ko sem poslušal, kako Michael Manske v svoji fenomenalni oddaji Kako postati Slovenec na Radiu SI tukajšnjim kolegom nikakor ni mogel razložiti, da na svetu skoraj ni nacije, ki ne bi bila na neki točki svoje zgodovine podjarmljena s strani druge nacije. Pa vendar nikjer drugje samih sebe nimajo za hlapce tujcev, tako kot se imamo Slovenci po Cankarju. Iz take bolestne samopodobe seveda ne more vznikniti niti kakšen posebno zdrav odnos do tujine. Ali se tujemu priklanjamo, mu priznavamo večvrednost, smo uslužni in pohlevni ali pa tuje enačimo s čistim zlom, z agresorjem, ki nas ogroža. Iste korenine, dva povsem nasprotna si odziva.

Tako se dogaja, da neki slovenski film pobere manjšo nagrado na obskurnem filmskem festivalu nekje v tujini, pa doma takoj obvelja za spregledano veleumetnino. Da na radijskih valovih slišimo več obupne tuje glasbe kot kakovostne domače. In na drugi strani, da marsikaterega slovenskega znanstvenika, ki je prejel številna mednarodna priznanja, vabijo na svoje oddelke prestižne univerze z vsega sveta, medtem ko se domače ne zmenijo zanj, ker imajo raje doma šolane strokovnjake. Da raje pustimo, da podjetja propadejo v rokah domačih nesposobnežev, kot da bi jih vodili sposobni tujci. Zakaj enkrat tako, zakaj drugič povsem drugače? Nimam pojma. Jaz sem si Katarino Čas ogledoval na skrivaj in se nasmihal sam sebi, ker se mi zdi tudi v živo prav luštna.

 

Na naslovnici je kader iz filma The Wolf of Wall Street (2013).

Imaš mnenje?

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s