Rumena kultura

Vsakič, ko vidim, da je na naslovnici dnevnega časopisja ali v televizijski oddaji v najbolj gledanem terminu kakšna kulturna novica, se zgrozim: »Kaj pa je bilo tokrat?«. In če nato ugotovim, da gre za novico o smrti znanega kulturnika, si skorajda oddahnem. In prepričan sem, da nisem edini. Še manj kot pred desetletjem sem bil kot član Airbeletrinine mlade uredniške ekipe prepričan, da slovensko kulturno pisanje potrebuje več sproščenosti in manj presnete romantične razklanosti, vsaj malo duhovitosti in zapeljivosti, vsaj trohico samoironije. Posvojili smo splet in splet je posvojil nas. Toda potem se je, kot vedno, zgodilo neizogibno – internet je prišel s pompom in hitro, kot prinašalec (večje) demokracije, kot osvoboditelj, kot enostavna rešitev za vse težave, potem pa ostal, postal del našega vsakdana in začel neopazno in tiho spreminjati svet – kot odgovor na vse težave. Tradicionalni mediji se danes s spletom bojujejo za pozornost občinstva na najnižji točki bojišča: na gledanosti, na klikanosti, na všečkabilnosti, na šerabilnosti. Niti RTV Slovenija, niti Delo, niti kakšen drug medij ne obstajajo brez malo rumenila. Kadar ni afer, škandalov, sporov in čenč, jih pač naredijo.

Zdi se, kakor da niti Prešernove nagrade ali kulturni praznik niso več dovolj, da bi bila kultura v ospredju sama po sebi, treba je okrog tega splesti še neko udarno zgodbo.

Ne gre samo za hujskaško desnico, ki postaja pač vse bolj trumpasta – to namreč počne iz povsem iste preračunljivosti; ker to pomeni klike, všečke in delitve, ni pomembno, če pritrdilne ali zgrožene. Gre za medije, ki omogočajo širjenje tega virusa z novo pridobljeno avro kredibilnosti (»če je na televiziji/v časopisu, potem pa že ne more biti popolna neumnost«). Za medije, ki danes k besedi povabijo vsakega, ki ima dovolj sledilcev, ne glede na to, ali je njegovo mnenje relevantno ali ne, ne glede na njegovo kredibilnost v preteklosti in ne glede na to, ali zna svoje mnenje argumentirati v celih, smiselnih in preverljivih povedih. Morda res nikoli ne bomo prišli na konec temu, ali je spletne trole bolje ignorirati ali se spopasti z njimi; a slovenski relevantni mediji danes ne počnejo ne eno ne drugo. Pod krinko lažne politične korektnosti in doktrine uravnoteženosti ustvarjajo šov zavoljo šova, brez vsake informativne ali druge vrednosti.

Ko pa jim »uravnoteženost« ne koristi, jo lahko tudi povsem zavržejo ali z njo manipulirajo. Klasičen primer tega je tudi nedavna obravnava Bezlajevega romana Evangelij za pitbule, kjer že od prvega trenutka, ko so zadevo pograbili mediji, ni šlo za vprašanja žanrske umeščenosti in strokovnosti, ampak samo še za napad na avtorja, na komisijo, ki je knjigi podelila nagrado, na založbo, ki je knjigo izdala, za izpostavljanje iz konteksta vzetih nasilnih in erotičnih vsebin itd. Pri čemer je bilo to seveda povsem pričakovati in so na to nekateri tudi zavestno stavili; kaj pa medije zanimajo literarnovedna vprašanja, a ste resni? To je nemediabilno, dolgočasno. Kot so dolgočasne kritike knjig, razstav, glasbe, kot je sploh dolgočasna slovenska kultura, razen če jo ustvarjajo potomci partizanov, dolgonoga dekleta in šarmantni večni dečki, umetniki s tragično življenjsko zgodbo, influenserji itd.

Zlivanje rumenila popkulturi samo še slabša politično moč kulture in njen ugled, ki sta že tako ali tako na dnu. Govori se, da je prava umetnost tista, ki jo potrdi trg, potem pa ljudje ne kupujejo umetnosti, ali pa si jo brezplačno izposojajo, ali pa jo kopirajo, ali pa jo piratsko povlečejo s spleta. Pa četudi je ne bi: tudi avtorji največjih uspešnic pri nas ne bi mogli živeti samo od prodaje, razen če bi izdali po tri knjige letno. Govori se, da so umetniki paraziti, ker jih država podpira z deležem skupnega premoženja, kar ni čudno, saj zadnja leta poslušamo tudi o tem, da so taki paraziti tudi učitelji, gasilci, zdravniki, praktično vsi javni uslužbenci. Njihovega dela ne cenimo (dovolj). Tu smo sicer vsaj v dobri družbi. Čeprav se pri omembi dela hitro pokaže še en ključni – in tokrat tudi notranji problem kulture.

Žal ugotavljam, da k temu splošnemu stanju do neke mere prispevamo tudi kulturniki sami, pa tudi večina komentatorjev z levice. Iz kulture na družabnih omrežjih in v kolumnah in v govorih še vedno delamo kult. Tudi sam sem prepričan o humanističnem idealu izobraženega, razgledanega človeka, racionalne živali, ki vse te etikete pridobi tudi z vključevanjem v kulturo; vendar pa med kolegi prevečkrat opažam nekakšen prezir do ljudi, ki se s tem ne strinjajo, jim to ni bilo privzgojeno ali pa za to niti nimajo resničnih možnosti.

In razlika med tem, da imaš nekaj za vrednoto in da imaš nekaj za bič, s katerim tolčeš okrog, je pač gromozanska in izredno povedna.

Ni res, da so ljudje, ki jih umetnost ne zanima ali je ne cenijo, zlobni in neumni. Ni res, da so ljudje, ki se pečajo z umetnostjo, sami po sebi dobri in pametni (kar nekaj meni najljubših umetniških del so ustvarili totalni kreteni). Da niti ne omenjam različnih kontradikcij, v katere se hitro zapade. Po eni strani, recimo, eni naši kulturniki vihajo nos nad športom in trdijo, da je to povsem nesmiselno početje, po drugi strani so prepričani, da mora kultura zanimati vse ljudi na svetu, a da mora imeti umetnik popolno svobodo izražanja in se mu ni treba uklanjati utilitarnim, moralnim, ekonomskim in drugim zahtevam družbe; da torej umetnost pa sme biti nesmiselna.

In kar je najhuje, ni malo umetnikov, ki se za umetnost bojujejo tako, da zaničujejo vsakršno fizično delo in se norčujejo iz ljudi, ki iz različnih razlogov ne vidijo vrednosti kulture in se ne vključujejo vanjo. Saj veste; ljudje, ki pridejo domov po službi in berejo ljubiče in jim počasi odmirajo možgani. Kdor je prepričan, da težko fizično delo ne utruja tudi duha, da za fizično delo, četudi repetativno, ni potrebna trdna zbranost, ta v življenju pač ni nikoli zavihal rokavov. Sam sem po nekajurnem sekanju drv jeseni tako utrujen, da težko razbiram najosnovnejše informacije, kaj šele, da bi bral Joycea. In si nikakor ne znam predstavljati, da bi to počel vsak dan in se v tem smislu čutim tudi nekoliko privilegiranega. Pa ne preveč – z mistifikacijo kulture žal mnogi kulturniki tudi zabrisujejo dejstvo, da zna biti kompleksno intelektualno delo, kar bi ustvarjanje umetnosti vsekakor moralo biti, tudi izjemno fizično naporno. Jaz ne vem, kako to počnejo nekateri moji kolegi, toda sam pišem izjemno fizično. Sklonjen nad tipkovnico, v povsem neudobnem položaju ne glede na ergonomsko oblikovanost stola, v vsak pritisk na tipkovnico vlagam neizmerno koncentracijo in včasih že skoraj silo. Kaj šele, recimo, kiparji. Ko sem pred nekaj leti pregorel v delu, sem bil ne le psihično, temveč fizično utrujen, kakor da bi se po nekaj letih vrnil domov z dela na naftni ploščadi. Pa četudi morda malo pretiravam v obeh smereh (danes je ob vsem razvoju tehnologije zelo malo konvencionalnega »fizičnega dela«, umetnost se dela tudi igrivo); merilo za vrednost nekega dela ne morejo biti samo metode in načini dela.

Kakorkoli pa že, dejstvo, da se motijo vsi, je kvečjemu slaba tolažba. Tako se bo stanje, ki smo mu priča danes, le še slabšalo.

Nestrinjanje v demokratični družbi samo po sebi ni nič novega ali problematičnega, novo in problematično je kvečjemu to, da takšno nestrinjanje vsem stranem koristi.

Desnici, ki lahko prikazuje izrojenost in parazitskost kulturnikov ter se postavlja na stran »malega človeka«, levici, ki si kulturnike pridobiva na svojo stran s praznimi floskulami in abstraktno načelno podporo, širši javnosti, ki sme odkrito sovražiti privilegirance, se delati neumne in se izogibati državljanski odgovornosti, medijem, ki imajo vedno nove afere in škandale, ter kulturnikom, ki lahko živijo v svojem svetu velepomembnosti in svetobolja, ki sta pri nas očitno še vedno osrednja vzgiba umetniškega delovanja. Rumena kultura ni le rezultat medijske obdelave, je žal deloma tudi produkt scanja proti vetru kulturnikov samih.

 

Besedilo je bilo prvič objavljeno v Mentorju (letnik 39, številka 1, februar 2018).

Imaš mnenje?

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s