V aprilski Grazii o različnih generacijah

Tudi aprilska Grazia je šla prehitro mimo, da bi pravi čas opozoril nanjo. Upam, da ste jo kljub temu uspeli prebrati.

Za pokušino:

Pa ne, da različne generacije ne obstajajo; nekatere stvari nas v našem odraščanju pač zaznamujejo, in ker mladi še posebej radi tičijo skupaj, posnemajo in tekmujejo s sovrstniki, nekatere stvari tudi doživljajo povsem kolektivno. Še bolj kot velike zgodovinske dogodke in prelome pravzaprav vsakodnevne reči, ki jih včasih razberemo šele, ko dobro pogledamo nazaj. Zadnjič sem recimo nekega mulca poslušal, ko je povsem resno razlagal, kako se je neka stvar v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja širila po YouTubu. Preprosto niti pomislil ni, da internet ni od vedno; ker zanj preprosto je od vedno – globalna povezanost in hiter pretok informacij sta nekaj, kar mu je bilo položeno že v retro športni voziček 4v1 za 750 €. Zato se mu je težko vživeti v svet, v katerem je bilo to samo še znanstvena fantastika. Ker je bil to preprosto povsem drugačen svet, in čeprav se komu starejšemu še povsem upravičeno zdi, da je internet od včeraj, je tako spremenil naše delo, prosti čas, obnašanje, komuniciranje itd., da se zdi ta včeraj nek povsem drug čas, neka povsem druga realnost. Mojemu trinajstletnemu nečaku se zdi vse obdobje pred svetovnim omreženjem kot nekaj naravnost iz Pastircev. Ko so po svetu še hodili fantje z imeni Ferjanč, Blaže in Lenart. Njemu se prav smilim, ko mu razlagam, kako sem včasih po cele noči preždel zraven glasbenega stolpa (»Glasbeni stolp, wtf?«), da bi si lahko morda na kaseto posnel kak komad, ki mi je bil všeč (»Kaseta, wtf?«); kako smo risanke gledali samo zvečer pred spanjem in v nedeljo zjutraj namesto maše; da smo referate v šoli delali tako, da smo prebrskali in prebrali cel kup knjig; da je bila lahko navadna palica vse – nepremagljivi meč in pištola, most in risalo; da imam iz svojega otroštva samo kakšnih dvajset, trideset fotografij … Saj je še meni kar malo hecno, ko na to pomislim danes.

Se beremo v majski!