Prejšnji vikend nisem utegnil opozoriti na redno kolumno v nedeljski izdaji časopisa Večer. Z Normo Bale sva tokrat pisala o češnjevem cvetu – in jaz sem seveda izkoristil priložnost, da sem lahko pisal o odnosu do narave v slovenskih mestih.
Za pokušnjo:
V zadnjih mesecih namreč spremljamo pravo medobčinsko tekmovanje v nesmotrnem, nepotrebnem, nasilnem pa tudi povsem nestrokovnem žaganju dreves in njihovih krošenj, uničevanju zelenja v mestnih središčih. Medtem ko povsod po razvitem svetu, kjer podnebne spremembe še jemljejo resno, prevladujejo nasprotni trendi – okrepljena ozelenitev –, in ko Slovenijo trume turistov obiskujejo tudi zaradi dejstva, da se lahko človek iz centra mesta odpravi v katerokoli smer, pa bo po nekaj piškavih kilometrih zakorakal v gozd ali na travnik, se zdi, da je narava domačim lokalnim oblastem vse večja nebodijetreba. Na poti hitremu dobičku in včasih zgolj slabi modernosti minimalističnega urbanizma. Krčenje drevoredov, parkov, zelenih površin in pohabljenje tistega, kar še dovoljujemo v svoji bližini, je pač seveda v funkciji brezsramne privatizacije javnega, skupnega. Na najbolj osnovni ravni gre za pozasebljanje prostega časa, počitka in sence v mestih – če bi rad v poletni vročini na poti po redkih opravkih v mestnih središčih malo sedel in počil, boš pač moral sesti v klimatizirani lokal. Ker dreves ni več ali pa ne zmorejo dajati nobene sence. In ko rečem »mesta«, mislim seveda urbanizirana birokratska središča, ki so v popolni lasti lokalnih šerifov, izvoljenih natančno zato, ker so obljubili, da bodo mesta vodili kot podjetja. In jih zdaj res. Z mislijo na maksimiziranje dobička, ne na kakršnokoli kvaliteto.
Hvala, če ste brali. Beremo se znova 6. maja, tema je: ŠOV.
Aljoša Harlamov, pisun 