Danes v Večerovi kolumni o vodi

V redni kolumni nedeljske izdaje časopisa Večer sva tokrat z Normo Bale dobila nalogo, da piševa o vodi. Sam sem pisal o manj znani plati vode – o vodi kot privilegiju, z nekoliko bolj osebnega stališča; ter o svoji slabi izkušnji z učenja plavanja iz otroštva.

Za pokušnjo:

Naša družina poleti nikoli ni šla na dopust na morje. Tega si nismo mogli privoščiti. Še najdlje, kar sem se kdaj peljal z našim avtom, je bilo, ko me je oče peljal v Ljubljano, da sem se lahko vpisal na faks. Če prav vem, sta bila moja starša v življenju samo enkrat na morju, in ker sta izhajala iz kmečkih družin in nista živela ravno na kakšni obali, se seveda nikoli nista naučila plavati. Kar pomeni, da tega nikakor nista mogla naučiti nas – za to pač nista imela ne možnosti ne znanja. Kot otrok sem skrbno zbiral razglednice, ki so mi jih sosedje in nekaj malega kolegov pošiljali z Jadrana; morje pa sem sam prvič videl v živo, ko smo tja šli z razredom na t. i. šolo v naravi v Simonov zaliv. Oče in mama sta zmeraj nekako zbrala denar, da smo lahko šli povsod in da na zunaj ne bi kazali nobenega »pomanjkanja«. Ampak to je bilo itak vedno hitro očitno.

Hvala, če ste prebrali.

Imaš mnenje?

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s