Važno je zapravljati

Juhu, veseli december je tu! Ne zaradi vonja po snegu ali čarobnega razpoloženja v zraku, ampak ker pod kupom reklam zjutraj komaj najdem naš nabiralnik in ker so se reklame spremenile v enciklopedije vseh mogočih igrač in sladkarij. Juhu, veseli december je tu – edini mesec, ki traja vse od začetka novembra pa do sredine hudičevega januarja! Trgovci teden dni po dnevu mrtvih iz izložb in hodnikov odstranijo izrezljane buče, ponarejeno jesensko listje in kostume čarovnic ter jih zamenjajo z okrašenimi jelkami in snežinkami iz stiropora, s piramidami iz kokakole in lutkami veselih bradatih mož, zunaj prižgejo raznobarvne lučke in notranjost razsvetlijo z zimzelenimi vižami ostarelih rokerjev. Tega ne more ustaviti niti takšna ali drugačna ekonomska kriza.

Za trgovce je vse to seveda še kako smiselno, saj ima povsem oprijemljive rezultate – december je mesec, ko ustvarijo največji dobiček, in seveda bi radi, da traja čim dlje. Ljudje takrat preprosto trošimo več, naj še imamo kaj trošiti ali ne. Pomaga to, da zaradi tega zdaj ne bomo imeli posebno slabe vesti. Decembra namreč ne zapravljamo toliko zase. Zapravljamo za druge: za družino, svojce, prijatelje, predvsem pa seveda za naše zlate otroke – to je pač njihov praznik, ker so še nedolžni in lahkoverni. In ker jih imamo radi in bi jim radi to nekako pokazali. Z majhno pozornostjo. S plišastimi živalcami, ki zacvilijo »I love you!«, če jih boksneš v trebuh, z avtomatičnimi roboti in avtomobilčki, ki se igrajo sami od sebe, barbikami, igralnimi konzolami, s tabličnimi računalniki in drugo bolj ali manj sofisticirano plastiko ter seveda s čokoladnimi dobrimi možmi, čokoladnimi jelenčki, s čokolado polnjenimi adventnimi koledarčki, z bomboni, lizikami in s tortami in sladkorjem drugih oblik in imen.

Potem se bomo ob praznikih spet vsi zbrali v družinskem krogu in ugotovili, kako malo skupnega imamo in kako si gremo na živce, v glavnem pa bomo opazovali naše male angele in njihovo izjemno kratkotrajno zmožnost pozornosti, ki jim je ne bi zavidale niti zlate ribice. »Jupi, darilo!« bodo odprli, pogledali in že skočili k naslednjemu zavitku: »Jupi, darilo!« in bodo že pri naslednjemu: »Jupi, darilo!« in tako v neskončnost. Ker imajo teh stvari polno že od lanskih praznikov, še povsem novih, nerabljenih; pa od rojstnega dne, z dopusta, od vsakega obiska, ker jim je treba vsakič pač nekaj prinesti. A pomembnejša je seveda lekcija in to bodo pozneje prenesli na svoje celotno vedenje: važno je trošiti, trošiti, trošiti. Na to se bodo zlahka navadili.

Na to smo se kot družba vse prehitro navadili. In medtem ko se otroci veselijo treh veselih mož iz Turčije, Finske in Sibirije; Miklavža, Božička in dedka Mraza; bodo njihovi starši decembra poskušali predvsem odmisliti malo manj veselo trojko iz Bruslja in zategovanje že tako tesnega pasu, ki bo prišlo z januarjem naslednjega leta. Januar ni in ne bo vesel mesec; to je čas polaganja računov in streznjenja ob očitnem minusu našega razbrzdanega načina življenja. Ki se je začel s tem, da smo kot otroci od naših staršev dobili vse, in se bo očitno končal s tem, da sami ne bomo našli služb, s katerimi bi zaslužili za pokojnino naših staršev. Največja ironija pa je bržkone v tem, da bomo v času našega najbolj neodgovornega vedenja, v času našega največjega ekscesa, obilno in slepo počeli prav to, kar nas je v krizo spravilo, a je istočasno prava rešitev iz nje. Ne varčevanje, kot ga zahtevajo modre glave iz Bruslja, za njimi pa v isto smer bevskajo tudi domači politiki – temveč zapravljanje. Samo zapravljanje je lahko rešitev za družbo, v kakršni živimo – ki je utemeljena s potrošnjo in jo poganja potrošnja. Trenutnega reda stvari torej ne rušijo vstajniška levičarska gibanja na ulicah, temveč konservativna in panična politika ljudi, ki se vedejo, kot da niso opazili, da so trgovci okrasili trgovine in da je zunaj veseli december.

In za to, da bi to spoznali, jim ni treba zavohati snega ali začutiti čarobnega razpoloženja v zraku. Veseli december na razvitem zahodu traja celih dvanajst mesecev, samo delamo se, da ne, ker je tako potem tista dobra dva meseca toliko bolj praznično. Zato pač: Juhu, veseli december je tu!

Imaš mnenje?

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s