Zamudil sem z napovedjo novembrske in decembrske Grazie. V prvi sem pisal o samovšečnostih kolumnistih, v drugi o sodobnem urbanizmu.
Za pokušnjo, iz novembrske:
Kot vsak kolumnist se imam pravzaprav kar rad. Mislim, nisem ravno zatreskan vase, ne maram se gledati, ko sem po televiziji; ne maram se poslušati, ko sem po radiu; do danes sem posnel kakšnih deset selfijev in z nobenim nisem bil pretirano zadovoljen; ko se v ponedeljek zjutraj zbudim, ne zajodlam od sreče, ker sem jaz; nikoli ne všečkam lastnih objav ali se pod psevdonimom hvalim v komentarjih na novičarskih portalih in forumih … No, ampak načeloma sem čisto zadovoljen sam s sabo. Vsak kolumnist, ki trdi, da ni pa prav niti malo, niti toliko, kolikor ima črnega za nohtom, samovšečen, preprosto laže. Kako bi lahko nekdo tak pisal kolumne? Če ne piše ekonomskih analiz ali političnih komentarjev (kar pa tako ali tako ni kolumna v tistem pravem smislu), potem piše iz sebe, in da lahko to nemoteno in redno počne, mora biti vsaj do neke mere prepričan, da je njegovo življenje dovolj zanimivo, da bi kdo bral o tem, kaj se mu je zgodilo in kaj misli o svetu in sploh vsem.
Pa še iz decembrske:
To je ta sodobna urbanistika. Čeprav nisem strokovnjak na tem področju, pa je žal več kot očitno, da je urbanistika na občinah po državi v rokah ljudi, ki imajo še manj pojma kot jaz. Najprej so dovolili gradnjo ogromnih samozadostnih nakupovalnih centrov na obrobju mest, zdaj pa mestna središča prenavljajo tako, da bodo iz njih pregnali še tisto malo naključnih obiskovalcev, ki jih pot zanese tja. Če recimo še nekako razumem, da mestne oblasti visokih arhitekturnih meril ne vsiljujejo multinacionalkam, ki pri nas za trgovine in podjetja postavljajo dolgočasne škatle, kot da imajo še manj domišljije kot dvoletnik, ki je za božič dobil svoje prve lego kocke, pa mi je popolna uganka, kako da lahko na isti način prenavljajo zgodovinsko in tvorijo novo dediščino.
Hvala, če ste brali.
Aljoša Harlamov, pisun 