Z Normo Bale danes v redni rubriki Ona/On nedeljske izdaje časnika Večer piševa o Sapramiški. Mimogrede, to je že najina 30. kolumna!
Odlomek:
S Sapramiško se pravzaprav dolgo nisem srečal. V otroštvu nisem bral veliko avtorskih ali sodobnih pravljic. Mama mi je, tako kot to pač počnejo vsi starši, pripovedovala in brala tisto, kar je poznala sama – tako da sem zrasel predvsem z ljudskimi pravljicami in bolj ali manj ponarodelimi pravljicami bratov Grimm in Hansa Christiana Andersena. Tudi ko sem začel sam brati in hoditi v knjižnico (kar je bilo relativno hitro), sem si zato izposojal predvsem debele zbirke teh. Te zgodbe, ki sem jih bral lačno, kakor da jih potrebujem, so me oblikovale kot človeka; moralno, filozofsko, čustveno – sicer pa težko, da bi bral na primer Deklico z vžigalicami, pa me ne bi zaznamovala. Dobre pravljice niso samo fantazijske pripovedi o princih in princesah iz daljnih dežel, o premaganih zmajih in najdenih čudovitih zakladih; dobre pravljice otroka učijo o resnični človeški naravi in realni družbi in svetu.
Hvala za branje!
Foto: Maja M.
Aljoša Harlamov, pisun 