Zaposleni (in) revni

Kako preživeti z minimalno plačo in se ob tem še zabavati? 1. Ko v nizkocenovnem supermarketu kupujete hrano, se ne ozirajte na kakovost izdelkov in/ali lastno zdravje. 2. Takoj po službi pojejte kosilo, nato pa lezite in glejte televizijo, da tako varčujete z energijo in potem morda celo ne boste potrebovali večerje. 3. Poleti se v stanovanju oblačite lahkotno, lahko ste tudi goli, pozimi toplo ter prihranite za klimo in ogrevanje. 4. Igrače za otroke, internet, dopust, dodatni kosi oblačil, študij ipd. so nepotreben luksuz. Tragikomično ali povsem neokusno? Upam, da malo obojega. Ko bomo namreč prišli tako daleč, dragi bralke in bralci, da boste takim neslanostim prikimavali, potem bomo dokončno v … ZDA. Raju totalnega kapitalizma.

Tam namreč že od aprila letos zaposleni v restavracijah s hitro prehrano organizirajo stavke in demonstracije ter zahtevajo dvig minimalne plače, ki je trenutno na bednih 7,40 dolarja na uro, in na dogajanje se je pred tedni končno odzvala tudi ena izmed verig, nam dobro znani McDonald’s. Toda ne z izpolnitvijo zahtev svojih uslužbencev, ampak z internetnim portalom, kjer jih poučuje, kako je vendarle mogoče preživeti z mizerijo, ki jim jo plačujejo. Ponižujoči predlogi multikorporacije, ki je imela lani 1,39 milijarde dobička, niso veliko manj absurdni od mojih. Toda njihovi so mišljeni povsem resno in brez najmanjšega sramu.

Sicer pa, česa naj bi jih bilo sram? Tiha večina, prebivalci ameriških predmestij, bo še vedno podprla prej lastnike kot delavce. Ne le volilci republikancev, da se razumemo, tudi številni demokrati, saj gre pri tem vendar za nekaj tipično, temeljno ameriškega – za ameriške sanje. Pri tem ameriški srednji razred sploh ne opazi, da si v kapitalističnih nebesih zida gradove tako, da spodjeda tla, na katerih stoji, in da se vse hitreje in bolj množično, kot plaz, pridružuje temu istemu sloju, nad katerim zdaj viha nos, češ naj bodo hvaležni, da sploh imajo delo. Vse več Američanov pripada t. i. »working poor« ali »zaposlenim revnim«; ljudem, ki trdo delajo, a so kljub težko zasluženi plači na robu revščine.

Tako perverzno deluje ideologija, in če citiram Slavoja Žižka: »Naš vsakdan še nikoli prej ni bil tako prežet z ideologijo.« Zato lahko čez lužo povsem resno verjamejo, da je delo, ki ga opravljajo zaposleni v restavracijah s hitro prehrano, samo startna točka na dolgi progi trga delovne sile, ki vodi do neizbežnega uspeha – da delavec tako zgolj začne in da s trdim delom gotovo napreduje, da pri tem pridobiva izkušnje in kapital, s katerimi enkrat najde bolje plačano in spoštovanja vredno službo ali začne svoj posel. Zato minimalne plače preprosto ne smejo biti višje, še več, morale bi biti še nižje, saj po besedah nekega ameriškega menedžerja že zdaj vodijo v »kulturo odvisnosti«, zaradi katere so ljudje preleni, da bi ustanavljali lastna podjetja. In ne, tudi on se ni šalil. Nič čudnega torej, če so ameriške korporacije začele domov počasi vračati delovna mesta iz Azije in drugih držav tretjega sveta. Medtem ko geografski tretji svet Zahod ne le dohiteva, temveč celo prehiteva, na Zahodu pospešeno ustvarjamo družbeni tretji svet.

In si rečete zdajle: Še dobro, da nismo v ZDA! In še preden ste to povedali do konca, vas moram opozoriti, da se je tudi pri nas ravno te dni začela debata o minimalni plači. Naključje? V globalnem svetu naključij ni, zato pa amerikanizacijo sveta »pesniško« imenujemo tudi mkdonaldizacija. In ta gotovo ni od včeraj. Slovenija pač nikoli ni skrivala svojih ambicij, da želi, ko bo odrasla, postati 51. zvezna država veličastnih ZDA. Vso to govoričenje o tranziciji, o tem, da pri nas še ni pravega kapitalizma in demokracije, ker smo podedovali socialistične miselne vzorce, ki mu nekateri prostovoljno nasedajo, kaj je to drugega? Izraz »tranzicija« pomeni prehod, je prehodna doba. Vemo, od česa, ali pa smo vsaj vedeli leta 1991, toda ali vemo tudi, kam? V kaj naj bi se Slovenija razvila, ko bo konec te boleče metamorfoze? Se bo zbudila kot človek? Ali kot žuželka, ki gara za minimalno plačo, s katero ne more preživeti in ki ji jo delodajalec izplačuje, kakor da ji daje miloščino?

 

Kolumna je bila prvič objavljena v reviji Grazia (št. 19, september 2013).

Fotografija: MajApril

Imaš mnenje?

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s