Poletno branje

Izvedel bom čarovniški trik in vi, ki pravkar berete to kolumno, ste se s tem obvezali, da boste moj prostovoljec. Najprej povejte morebitni publiki, da me danes tukaj berete prvič in da se za tole nisva predhodno dogovorila. Ste? Hvala. Zdaj pa torej trik: jaz bom zapisal poletje, vi pa potem ko boste do konca prebrali tole poved, zaprite oči in čim hitreje povejte deset asociacij na to zelo pomenljivo besedo. Bom počakal. Ne kukajte naprej! Ste končali? V redu. Zdaj lahko preberete moj seznam asociacij, pri čemer si upam trditi, da se bo ujemal z vašim vsaj v šestih primerih. Takole, abrakadabra: sonce, morje, sladoled, pivo, bikini, knjige, piknik, plaža, dopust, vročina. Neverjetno, kaj? Kako predvidljivi smo ljudje. Prav res. Ampak čakajte, to še ni ves trik. Jaz namreč vem, da vas zdaj nekaj muči. Nekaj je z mojim seznamom narobe, nekaj vam je nezavedno padlo v oko in je ostalo na robu vašega pogleda, da ne morete jasno ugledati, kaj točno to je, veste samo, da nekaj tam je. Preberite seznam še enkrat, počasi in premišljeno. Dam vam minuto. Ste? S precej negotovosti ste si najbrž rekli: »A knjige?« Da, knjige. Knjige kot asociacija na poletje so in niso tujek. Meni, ki sem bralec po umazani duši in po skoraj še bolj umazani profesiji, so knjige tako ali tako asociacija na vsako drugo besedo; toda zelo verjetno je, da so bile knjige celo ena od tistih desetih asociacij, ki ste jih sami potegnili iz teme ali pa jih pri prvem branju niti prav opazili niste in so vas presenetile šele, ko sem vas na to opozoril.

Od kod povezanost knjig s poletjem? Preprosto: z vseh strani. Že od 21. junija naprej nas mediji vseh oblik in vsebin neprestano nadlegujejo s priporočilnimi seznami za tako imenovano »poletno« oziroma »dopustniško branje«, ki so jih sestavili bolj ali manj znani Slovenci ali založniki ali naključni mimoidoči, pri čemer vsi neprestano ponavljajo tisto mantro o tem, kako ljudje nimamo več časa za branje in zato beremo poleti na dopustu. Ko sem se glede tega zadnjega pred časom razburjal v nekem članku, so se našli taki, ki so to potem celo razumeli, kot da sam ne maram brati poleti ali na dopustu. Kot da ne bi zapisal, da berem vedno in povsod? In ker sem tak, se vsako leto, normalno, neizmerno veselim toplih mesecev, ko lahko grem s knjigo ven (to je res prava »parada ponosa«). Na dolg sprehod v naravo, v park, na pivo v mesto ali pa preprosto ostanem doma in se zleknem po balkonu oziroma na vrtu v viseči mreži. »Poletno branje« je zato zame tisti nenavadni in pregrešni užitek, ko si lahko v javnem prostoru, sredi ljudi in sveta del dogajanja, pa vendar sam, odmaknjen v drugo dimenzijo, varen in izpostavljen obenem. S knjigo in v duhu sem tako, recimo, na kmetih v povojni Jugoslaviji, medtem pa vsake toliko s pogledom ošvrknem dekleta v tankih poletnih oblekicah, ki jih delajo njihovi bežnosti navkljub objestno otipljiva in vznemirljivo resnična, ali detla, ki tolče po drevesu, ali starše, ki izgubljeno gledajo svojega otroka, ki se na ves glas cmeri, ker mu je kepica sladoleda padla iz korneta, in tisoč drugih podob vsakdanjika.

Enako sem prepričan tudi, da ni boljšega načina, kako začutiti utrip življenja nekega neznanega kraja, kjer je človek na dopustu, včasih tudi navade neke povsem druge kulture, tradicije, kot da se ustaviš in si poiščeš kotiček za branje – najbolje nekje v živčnem centru vrveža, a z dovolj prostora, da lahko človek sede in položi knjigo na kolena. Toliko globlje je doživetje, če imaš v rokah literaturo tistega okolja, knjigo lokalnega avtorja, ki je ustvaril podobo tega kraja, in ti si zdaj v središču preloma njegovega in tvojega, njegove in tvoje izkušnje, si hkrati domačin, kraj ti je blizu, ponotranjil si ga in (p)osvojil; in si še vedno tujec, si tukaj, v realnem prostoru in času, kot turist, kot nekdo, ki ima datum odhoda že označen na letalski vozovnici. To je pravo poletno branje, ono drugo, o katerem toliko poslušamo, pa je marketinški trik, v katerem ni ne nobene prave čarovnije ne poštene psihologije. Daje nam poceni izgovore, da čez leto ne delamo tistega, kar bi res želeli, recimo beremo, in preprosta navodila, katere izdelke (knjige) naj si priskrbimo, da bomo z njimi na dopustu vadili brezbrižnost do sebe in sveta, ki je glavni adut za tisti Veliki trik – da verjamemo, da je svet, v katerem nikoli nimamo časa za stvari, ki so nam v resnici pomembne, najboljši izmed možnih svetov. Če čez leto nimate niti tistega časa, da bi prebrali kakšno knjigo, medtem ko se vozite z avtobusom, čakate na sestanek ali zdravnika, mogoče v postelji pred spanjem …, potem je resnično škoda tratiti dragoceni dopust za skandinavske trilerje in gospodinjsko erotiko.

 

Kolumna je bila prvič objavljena v reviji Grazia (št. 18, avgust 2013).

Fotografija: Maja M.

Imaš mnenje?

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s