Kolumna za majsko Grazio ima naslov Revščina nosi dandanes še močnejšo stigmo kot v preteklosti.
Odlomek:
Nihče se ne pogovarja rad o denarju. Nekateri na družabnih omrežjih vsakodnevno objavljajo samovšečke v kopalnici, fotografije svojih mladoletnih otrok, kaj jejo za kosilo, v kateri kavarni pijejo kavo, kaj so zjutraj našli v popku …, toda če jih povprašaš po višini njihove plače, bodo poklicali policijo, odvetnika in varuha človekovih pravic ter se nenadoma spomnili, da so doma pustili prižgan štedilnik. Medtem ko živimo v vse bolj potrošniško naravnani, egoistično tekmovalni družbi, se sramujemo odkrito govoriti o denarju – namesto nas govorijo znamke naših oblačil, avtomobil, ki ga vozimo, kraj počitnikovanja, lepotne operacije … Revščina nosi dandanes še močnejšo stigmo kot v preteklosti, saj nas neoliberalni kapitalizem ves čas prepričuje, da smo za lastne poraze in neuspehe krivi čisto sami – pač nismo dovolj konkurenčni, karkoli že to pomeni. Po drugi strani pa se zdi, da temu niti ne verjamemo zares. Premožnejši o denarju morda ne govorijo iz nezavednih sramu in občutka krivde, ker se v sebi še kako dobro zavedajo, da v današnjem sistemu preprosto ni mogoče imeti premoženja, ne da bi bilo to posredno na račun drugih. Zato pa jih, naj se to sliši še tako nasprotujoče, nič ne ustavi pri tem, da ne bi govorili, kako nimajo denarja.
Hvala, če ste brali.
Aljoša Harlamov, pisun 