Danes v THL s Kristino Kočan in Venom Tauferjem

Danes ob 20h v Trubarjevi hiši literature v Ljubljani vodim pogovor s Kristino Kočan in Venom Tauferjem. Pogovarjali se bomo o njunih pesniških zbirkah, predvsem o lani izdanih Kolesa in murve, Kristinini drugi pesniški zbirki, ter ponatisu legendarnih Tauferjevih Vodenjakov (obe pri Zavodu Itadakimasu); o poeziji včeraj in danes, o literaturi, pa še o čem. Vljudno vabljeni!

 

Kristina Kočan

OLYMPUS DIGITAL CAMERA
Kristina Kočan bere iz zbirke Kolesa in murve

Je avtorica pesniške zbirke Šara (Litera, 2008) in prevajalka. Leta 2006 je so-prevedla antologijo afriško ameriške poezije z naslovom Govoreči Boben (Separatio), leta 2009 je izšel njen prevod izbranih pesmi Audre Lorde z naslovom Postaje (ŠKUC). Poezijo, prevode in članke objavlja v osrednjih slovenskih literarnih revijah. Redno predava s področja književnosti in prevodoslovja na konferencah doma in na tujem. Na Filozofski fakulteti v Mariboru je diplomirala iz angleškega in nemškega jezika s književnostjo. Trenutno piše doktorat iz sodobne ameriške poezije. Živi in ustvarja v Mariboru ter povsod, kjer je mogoče.

Knjiga Kolesa in murve je druga pesniška zbirka mlajše mariborske pesnice in prevajalke Kristine Kočan. Že v svojem prvencu z naslovom Šara (2008) je kritike navdušila s svojim neposrednim in komunikativnim pesniškim jezikom, ki si za svoje motive jemlje vsakdanje življenje, v katerem najdeva lepoto in smisel. Z drugo pesniško zbirko že lahko govorimo o teh lastnostih kot o prepoznavnih za pesnico. Enako pomembni značilnosti njene poezije sta intertekstualnost, pri čemer se pesnica navezuje predvsem na ameriško poezijo in pop kulturo, kar v slovensko literarno tradicijo vnaša dobrodošlo svežino in kozmopolitskost, ter humor, ki je lahko tudi črn, a je zlasti nagajiv in sproščujoč.

Kristina Kočan, Kolesa in murve

 

»Poezija Koles in murv je torej poezija vmesnosti, vmesnosti, ki zeva med otroško željo po odkrivanju širnega sveta in krikom po stabilnosti, ki ne bi bila enaka statični zakoreninjenosti (kot morda nakazuje že sam naslov Kolesa in murve); je nekakšen poosebljeni Babilon, ki v urbani džungli zaznav išče možnosti za izrekanje lastne izkušnje (v meni bobnijo besede / v tisočerih jezikih / na 37. ulici / se ne slišim več), hoja po vrvi, ki povezuje naša mala (ne)smiselno zaokrožena svetovja s svetovji, iz katerih v vsej svoji posamičnosti vstaja in vztraja Drugi, naj bo to neznanec (tako kot skrivnostni sosed v pesmi Walker) ali pač ljubimec/ka (…naju / ni sta le dva / brezdomca ranim / se pri vsakem).« Odlomek iz spremne besede Poezija vmesnosti Sergeja Harlamova.

 

 

Veno Taufer

Klepet z Venom Tauferjem, predsednikom DSP
V pogovoru z Venom Tauferjem

Avtor 16 pesniških zbirk. Prvo, Svinčene zvezde, je moral leta 1958 izdati v samozaložbi; njegove izbrane pesmi so izšle med drugim tudi v zbirki Kondor Mladinske knjige pod naslovom Nihanje molka (1994), Vodenjaki pa so prvič izšli leta 1986 pri Državni založbi Slovenije. Prevaja angleško, srbsko, hrvaško in makedonsko poezijo. Piše tudi za mladino, dramatiko, literarne in gledališke kritike ter eseje. Delal je pri BBC v Londonu, na RTV Slovenija, na ministrstvu za zunanje zadeve in ministrstvu za kulturo. Bil je urednik pri Reviji 57 in v uredniškem odboru revije Perspektive. Leta 1985 je bil pobudnik in prvi vodja mednarodnega literarnega festivala Vilenica, ki ga je vodil 13 let. Med letoma 1999 in 2006 je bil predsednik Mirovnega komiteja mednarodnega PEN. Trenutno je predsednik Društva slovenskih pisateljev. Za svoje delo je leta 1976 je prejel Sovretovo nagrado, leta 1987 Jenkovo nagrado, leta 1996 Prešernovo nagrado in leta 2005 zlati red za zasluge RS. Je tudi redni član Evropske pesniške akademije (Academie Europeenne de Poesie) in prejemnik več mednarodnih nagrad.

 

Knjiga Vodenjaki je ponatis kultne pesniške zbirke iz leta 1986, za katero je Veno Taufer prejel tudi Jenkovo nagrado. V njej pesnik s svojo znamenito napol mitsko, napol odtujeno in izredno ritmično govorico upesnjuje eksistencialno grozo, krčeviti krik strahu modernega zahodnega človeka, ki je imel družbeno-zgodovinski vzrok v hladni vojni in neprestani grožnji popolnega iztrebljenja človeštva. Klasika slovenskega temnega modernizma, ki se sicer zaključi optimistično, toda ponatis je več kot aktualen tudi danes, ko nam zaradi človeške brezobzirnosti in pohlepa grozi popolno uničenje narave, s tem pa seveda tudi nas samih.

Veno Taufer, Vodenjaki»Pravo odkritje pa sem doživel, ko sem leta 1978 v Ljubljani prvič videl razstavo osupljivih, čudnih bitij: kamnitih skulptur pol rib pol ljudi s široko odprtimi očmi in usti – a njihov krik je bil nem! To so bile izkopanine starodavne, menda vsaj osem tisoč let stare civilizacije, ki je izginila, onemela, ostala pokopana, dokler je niso prav takrat po naključju odkrili, ko so ob Donavi gradili velikanski jez za hidrocentralo. Bitja brez imena, usta brez govorice, a tako očitno v stiski svoje nemosti, ogroženosti, smrtnosti, oči, ki so gledale nekaj grozečega ali usodnega, brazde, gube kot znamenja in zaznamovanosti po truplih teh bitij iz vode, tako človeških. Dal sem jim lahko ime: vodenjaki. Dal sem jim lahko zgodbe neke civilizacije – naše, evropske, evropocentrične, sebične, a tudi kdaj kulturno in družbenosocialno altruistične; suicidalne in pohlepne, a tudi z metafizičnimi ali/in humanističnimi senzibilitetami.« Odlomek iz avtorjevega zapisa k novi izdaji.

Advertisements

Imaš mnenje?

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s