Govor na občinski slovesnosti

Še enkrat čestitke vsem nagrajencem, pa tudi odličnim nastopajočim ter hvala organizatorjem, MO Ptuj, ker so me prijazno povabili za slavnostnega govorca na današnji osrednji občinski slovesnosti ob slovenskem kuturnem prazniku. Razmišljali so neortodoksno in tudi zaradi tega verjamem, da moj govor ne bo izzvenel povsem v prazno. Hvala na tem mestu še enkrat vsem, ki ustvarjate kulturo na Ptuju.

V nadaljevanju objavljam svoj slavnostni govor v celoti (sem pa med branjem tudi kaj improviziral, tako da mogoče na papirju ni vsega):

 

 

Spoštovani,

Na današnji dan leta 1849 je umrl slovenski pesnik France Prešeren, s čigar poezijo se je slovenščina postavila ob bok drugim evropskim jezikom, zmožna ubesediti najvišje duhovne vsebine in raznovrstnosti lepote sveta ter svoj tok uravnati po številnih strogih ritmih, a se pokazati tudi v mnogih igrivih oblikah. France Prešeren je bil genialen pesnik, v svoji poeziji pa se nam kaže tudi kot izreden humanist in intelektualec; vendar pa ne smemo pozabiti, da je bil tudi kompleksen posameznik, vpet v zgodovinski čas in družbene razmere. To, da smo za kulturni praznik izbrali datum njegove smrti in ne rojstva, ni cinizem, ampak simbolna gesta: France Prešeren kot »največji« slovenski pesnik, kot nacionalni pesnik je del slovenskega političnega mita – človek in pesnik France Prešeren je lahko postal nesmrtna figura šele tisti trenutek, ko se je znebil vsega smrtnega.
Po drugi strani razdelitev na mitološko in smrtno stran vse prepogosto deluje kot korenček in palica slovenske politike in javnega mnenja, kadar beseda nanese na sodobno kulturo in njeno mesto v slovenski družbi in državi. Ko prizivamo bogato slovensko zgodovino, ki je nastajala mimo in pogosto proti tuji nadvladi, se upirala in razvijala kljub raznarodovalnim pritiskom, da smo danes državljani samostojne Slovenije, takrat priklicujemo Prešerna kot mit. Ko bi bilo treba nameniti sredstva za kulturo, bodisi za ohranjanje in razvoj tega, kar smo s težavo ohranili in odlično razvijali v zgodovini, bodisi za pošteno poplačilo avtorjev, ki ustvarjajo vsebine, ki jih bomo izkoriščali in uporabljali morda še prihodnja stoletja, potem preklinjamo s Prešernom kot človekom – pijancem, milo jero, lenuhom, pijavko. V takem odnosu se seveda umestitev slovenskega kulturnega praznika na datum Prešernove smrti res izkaže za težavo: kulturni dan ni za to, da bi se z nostalgijo spominjali kulture in umetnosti kot nečesa neživega, abstraktnega in absolutnega, temveč da bi nas opomnilo, da je treba doživljati kulturo kot nekaj vitalnega in nujnega za vsakodnevno življenje.
Tudi Ptuj, ki se kot mesto rad ponaša z besedami »zakladnica tisočletij«, je imela do kulture v preteklosti vse prepogosto nekrofilski odnos. Velike sanje o drznih projektih, ki bodo iz Ptuja naredili turistični biser, so se navadno končale kot prazne in zapuščene lupine, iz katerih so se domačini, ki bi radi delali, ustvarjali vsebine, obupani izseljevali. Kultura niso bleščeče stavbe, ampak dobre vsebine. Dobre vsebine, ki se morajo najprej dotakniti domačinov, Ptujčanov, preden se lahko nad njimi navdušijo brezimne množice turistov, ki si jih tako želi mestna blagajna. Če kultura ne zanima Ptujčanov, bo turistom prazna, nezanimiva in nična. Zadnje tedne se tako na primer hvalimo s sedmim mestom na neki poljubni lestvici, hkrati pa več kot očitno še vedno ne vemo, da na tej lestvici Ptuj gotovo ni zaradi ad hoc postavljenih šotorov za pijane množice, ki s svojo komercialno ponudbo ne zmorejo tekmovati več niti s ponudbo sosednjih vasi. Etnografski del karnevala tako danes vse bolj postaja obrobna zadeva, kot nekaj samoumevnega, v kar ni treba vlagati in o čemer ni treba misliti, kot izgovor za to, da si nataknemo maske in se pretvarjamo, da je čas norosti in dekadence omejen zgolj na pustni čas.
Toda kulturna politika tega mesta zaenkrat še vedno ne dokazuje, da bi bilo to povsem res. S skepso in strahom berem in poslušam, kako se Ptuj obeta lotiti novega megalomanskega projekta, medtem ko še vedno odplačujemo prejšnjega. In odplačujemo ga še kako drago: namesto da bi danes imeli sodoben in lep nov muzej, v katerem bi lahko razstavili vse tiste dragocenosti, ki smo jih dolga leta skrivali po depojih, imamo prazen kulturno-kongresni center, v katerega nismo mogli postaviti niti te prireditve. Bojim se, da bo tudi na Panorami rezultat enak, na koncu bomo ostali z napol in z glavo v zid narejenim arheološkim parkom, vmes pa bo tudi središče mesta postalo živi arheološki park: propadle stavbe, ki jih skupaj drži samo še prenovljena fasada, ekonomska in kulturna revščina, propadli festivali, ki jih trenutno skupaj drži le še plemenita norost njihovih direktorjev in prostovoljcev, ki pomagajo pri izvedbi. Denar bomo očitno znova metali za nove lupine, medtem pa bodo morda izumrle vsebine, ki bi s tem denarjem lahko naredile tisti čudež, ki si ga Ptujčani tako želimo: vzgojiti meščane za konzumente kulture, pravzaprav za meščane, dvigniti kakovost življenja v mestu in šele na koncu temu sledita tudi turizem in ekonomski račun. Kajti čeprav sem vesel, da se tudi pri nas, v Sloveniji, na Ptuju, vse bolj uveljavlja zavest, da je kultura tudi pridobitniška dejavnost, je že treba povedati, da je v tej enačbi kultura pred ekonomijo in ne obratno ter da kultura ne pomeni le folklore s turbo motorji, ampak tudi vrhunsko umetnost in kulturo bivanja, življenja. Iz lokalnega v globalno, iz posameznega v univerzalno. To je način kulture in umetnosti, to bi morala biti kulturna politika Ptuja.
Z nemalo groze ugotavljam, da lupina v zadnjem času zmaguje nad vsebino ne le na Ptuju, temveč tudi povsod po Sloveniji, po Evropi in v svetu. Ne dolgo nazaj so tako v sosednji občini, pa tudi marsikje po Sloveniji Prešernove besede: Živé naj vsi naródi, ki hrepené dočakat dan, da koder sonce hodi, prepir iz svéta bo pregnan, da rojak prost bo vsak, ne vrag, le sosed bo mejak!, da so te Prešernove besede, ki pozivajo k medsosedskemu miru na družbeni ravni, vpenjali v kontekst nacionalističnega rasizma. Prešeren je bil tako iz evropskega pesnika, iz humanista in svetovljana, ponižan na zagrenjenega, vase zaprtega in do drugih sovražnega lokalpatriota. To so trenutki, ko umre tudi Prešeren kot pesnik in umetnik, to je čas smrti kulture.
Spoštovani, boj proti lupinam, proti zapiranju v lokalno, proti umiranju kulture in pravi način praznovanja kulture je, če današnjega dne ne boste razumeli kot odpustek za vseh ostalih 365 dni v letu, ampak kot povabilo, da se s kulturo in umetnostjo soočate vsak dan. Za to je zaenkrat veliko priložnosti tudi še na Ptuju.

Hvala.

Advertisements

2 Comments

  1. Sem včeraj poslušal govor in lahko rečem samo bravo! Upam, da se je koga od prisotnih, ki imajo vpliv in odločajo o stvareh na Ptuju, kaj prijelo.
    Govor v živo je bil še boljši, kot je napisan.

    Všeč mi je

    1. Najlepša hvala za komentar. Predvsem sem vesel, da sem lahko javno povedal mnenje, ki smo ga očitno mnogi delili. Verjamem pa tudi, da mestna oblast zna prisluhniti. Ne nazadnje dvomim, da bi imel včerajšno priložnost in čast, če ne bi.

      Všeč mi je

Imaš mnenje?

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s