Slednjič je do mene priromala prva številka nove literarne revije Spirala, za katero sem prispeval literarno kritiko zadnjega romana Draga Jančarja Maj, november (Modrijan, 2014).
Spirala, s podnaslovom Revija za literaturo, ima svojo bazo v Slovenjskih konjicah, novembra lani jo je izdala tamkajšnja Splošna knjižnica, in sicer v 400 brezplačnih izvodih. Uredniški odbor sestavljajo: glavna urednica mag. Renata Klančnik, urednika za poezijo Aleš Jelenko in Tonja Jelen, urednici za prozo Ana Miličevič in Maja Furman (Ana Miličevič in Renata Klančnik sta tudi urednici za lokalne prispevke). Upam, da jim uspe vztrajati in nadaljevati dobro začeto delo.
Moj prispevek je sicer bolj metakritika, za izhodišče si vzamem negativne sodbe kritiških kolegov o slogu romana in njegovem glavnem junaku ter jih skušam postaviti v žanrski in kontekst avtorjevega opusa – na ta način sicer pridem do podobne sodbe, toda po mojem mnenju tudi do jasnejšega in manj obremenjenega pogleda na delo.
Odlomek:
Samo navidez je samoumevno, da se je debata o Jančarjevem slogu razvila ob romanu, ki se loteva sodobne zgodbe. Namreč, zakaj bi bil Jančarjev slog kaj bolj prepričljiv v zgodovinskem romanu, na zgodbi današnjika pa naj bi povsem odpovedal? V tem je morda nekaj nezavednega žanrskega snobizma – zgodovinski roman je pač lahko pisan v patinastem, privzdignjenem slogu, roman o sodobnosti pač očitno ne. Kot da ne bi vsako literarno delo s svojim jezikom gradilo sveta, ki je relativno hermetičen, neodvisen od realnosti oziroma v katerem vladajo sorazmerno samosvoji zakoni o tem, kaj je znotraj njega prepričljivo in kaj lepo. Jančar ne rabi pisati kot Skubic ali Vojnović, da bi bil prepričljiv; jezikovni verizem je izbira, ki ničesar ne pove ne o kvaliteti jezika, ne o kvaliteti dela, ne o prepričljivosti besedilnega sveta. In ti dve možnosti se ne izključujeta: uživati je mogoče tako v Jančarjevem stiliziranem slogu kot v konverzacijskem slogu kakega drugega avtorja.
Vabljeni k branju in spremljanju nove literarne revije Spirala!