Grazia za celo zimo

Z objavo na blogu sem zamudil kar dve številki Grazie, novembrsko in decembrsko izdajo, od danes pa je na vseh kioskih in v drugih prodajalnah časopisov in revij že tudi prva številka za naslednje leto, dvojna izdaja za januar-februar 2016. Če bi delal novoletne zaobljube, bi ena od njih očitno res morala biti večja ažurnost …

Kakorkoli, o čem pišem v tej zimski kolekciji?

V novembrski številki sem pisal o tem, kako starega se počutim v družbi le nekaj let mlajših. In s kakšnim veseljem mi grejo mlajši na jetra:

Ne razumem njihovega slenga, internih štosov, ne štekam referenc, na njihove dovtipe se odzivam z zamudo ali pa se – še pogosteje – sploh ne znam odzvati. Kot da se je ob tem generacijskem prepadu med mano in njimi svet nerodno spotaknil in padel naravnost na glavo – vse je čisto drugače: smisel za humor, morala, estetika, način razmišljanja in dojemanja … A najhuje niti ni to, da vsake toliko povsem jasno ugledam ta prepad med mano in njimi. Najhuje je to, da se mi ga niti malo ne ljubi preskakovati.

V decembrski sem pisal o lenobi, ki je lahko nekaj sebičnega, a nujnega, ali nekaj sebičnega in strupenega:

Nikomur se ne mudi tako zelo, da bi moral avto z vklopljenimi vsemi štirimi signalnimi lučmi pustiti pred vhodom v trgovino ali na prehodu za pešce ali celo na prostoru, rezerviranem za invalide. Ne, to je čista lenoba, pa magari samo mentalna. Nekomu se pač ne da stopiti tistih petdeset metrov več, da bi parkiral kot vsi drugi in bil uvideven do soljudi. Nanje niti ne pomisli. Teh petdeset metrov se zdi njegovi ekscelenci preprosto tu mač. (Polurno sprehajanje med policami trgovine gor in dol po tem seveda ne šteje.) Me včasih prav prime, da bi bedaka počakal in da bi potem malo tekla okrog trgovine. Bi tiste metre, ki jih je pridobil s svojim obnašanjem, hitro not spravil. Z obrestmi.

V najnovejši številki Grazie, ki vas bo razveseljevala do konca zime in ki jo lahko od danes naprej tudi nabavite pri vašem najljubšem prodajalcu časopisov, pa razmišljam o zimi in tem, kako težko jo je imeti rad:

Ker poletja pač ni težko imeti rad, tudi pomladi in jeseni ne. Dobro, poleti je vroče, jeseni rado dežuje in spomladi razsajajo viroze, ampak to je vreme, ki od nas ne zahteva nobenega posebnega angažmaja. Če katerega od teh treh letnih časov ne marate, ga lahko tudi preprosto ignorirate. Kot da ga ni. Toda zima … Zdi se, da zime ni le težko ignorirati, ampak jo je težko ne zasovražiti. Jasno, ko pade prvi sneg, vsi prihitijo ven. Bančni uslužbenci, tajnice, bolničarji, menedžerke, avtomehaniki, kuharice …, vsi planejo ven na ulice ali pa se ustavijo sredi opravkov in se nastavijo prvim snežinkam. Oh, kakšna romantika, kako lepo se vrtinčijo v zraku in stopijo na vašem nosu, juhuhu in tako naprej. Toda pri večini odraslih ta romantika traja samo do tistega trenutka, ko snežinke nehajo zgolj padati in se na tleh zgostijo v resen sneg, za tem pa pritisne peklenski mraz. Potem nasmeh na obrazu dobesedno zmrzne.

Se beremo znova v marčevski številki!

 

Advertisements

Imaš mnenje?

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s