Zakaj se slovenski žanr ne zna smejati?

O razmerah v slovenskem žanropisju in kratek razgled po slovenski fantazijski viteški pustolovščini

1. Od tam in spet nazaj

1.a. Kratka kronika mojih osebnih srečevanj z žanrom

Naša mama je obsedeno brala knjige. Ko sem bil mlajši, mi nikoli ni bilo prehudo počakati, da je končala s kakšno, da sem jo nato lahko začel jaz. Čeprav sem bil glede knjig nestrpen in sem bral predvsem take, ki so tovrstno nestrpnost še spodbujale. Kar je, mimogrede, počela tudi mama s prefinjeno subtilnimi medklici izza platnic: joj, kako je napeto ali na polovici nekdo pomemben umre ali saj sem vedela, da je morilec tale itd. A naj me je še tako iritirala s svojimi spojlerji, je naša mama pejdž-trnerje vseeno brala tako, kot se pejdž-trnerje bere; brez odvečnih gibov in z eno roko zmeraj že pripravljeno, da obrne naslednjo stran. Ko sva še brala iste knjige, sem imel to čast, da sem jih hodil v lokalno knjižnico iskat za naju. Pri tem sem moral imeti v mislih samo dve, a strogi omejitvi: nič takega, kar že na daleč diši po fantastičnem, in za božjo voljo nič slovenskega.

Pri tem ni šlo za kakšen splošen odpor do slovenske književnosti. Mama je rada brala domače klasike, pa tudi domače zgodovinske romane in ljubiče, kolikor jih je takrat sploh bilo na voljo, toda trši žanri slovenskega izvora preprosto niso prišli v poštev. »Slovenci ne znajo pisati zanimivih knjig,« je govorila (»zanimiva knjiga« je bil njen termin za napete žanre) in v glavnem sem se, z nekaj častnimi izjemami, toda zvečine s področja mladinske literature, z njo moral strinjati. Je pa že vsaj od takrat nekje v ozadju moje pozornosti obtičala radovednost glede slovenskega žanra in njegovih specifičnih lastnosti, zaradi katerih pri naši mami nikakor ni mogel konkurirati prevodnemu.

Tekom odraščanja se je moje razmerje z žanrom najprej zrahljalo, ko sem od pustolovk in detektivk, preko fantazijskih pustolovščin, prešel na znanstveno-fantastiko in od nje povsem v nežanrsko literaturo, potem pa tam bolj ali manj pretrgalo, se vzdrževalo le še preko mame in starejšega brata, ki je v glavnem prevzel vlogo prinašalca knjig in sobralca. Moje potrebe po lahkotnosti, kratkočasju, napetosti, grozljivosti in kaj je še tega, za kar rabimo žanr, so tešili predvsem filmi, serije in stripi – ki so bili v primerjavi s knjigami pač časovno bolj ekonomični. Če sem žanr že bral, sem ga bral profesionalno, kot kritik/literarni novinar in občasno kot študent slovenistike, kar je pomenilo, da sem, na mamino grozo, bral predvsem slovenski žanr. Ukvarjanje z literarno vedo in literarnim novinarstvom pa me je od žanra vsekakor odvračalo še drugače kot zgolj s popolno okupacijo mojega urnika. Toda – vem, da je zdaj marsikdo pomislil ravno na to – ne s tem, da bi vame vcepljalo nek omalovaževalen ali vsaj sramežljiv odnos.

Če začnem pri literarnem novinarstvu, je dejstvo, da so sodobni literarni sistemi pod močnimi vplivi trivializacije, globalizacije in lažne demokratizacije vse bolj izključno in izključujoče naklonjeni površinski, zgodbarski in poenostavljeni literaturi[1], zato se mi zdi, da sem kot novinar javnosti dolžan, da pozornost osredotočam predvsem na tisto, za kar sam menim, da je kvalitetno, poglobljeno in kompleksno ali vsaj, da bi tako nedvomno moralo biti. V izganjanju in odganjanju pošasti po imenu Berljivost, ki straši po gozdovih umetniške literature, je bila tako žanrska literatura kot izvorno »berljiva vrsta« na žalost pogosto potisnjena preko roba mojega vidnega polja. Po drugi strani je to potuho preostali strokovni in zainteresirani javnosti zadnja leta delala tudi literarna veda, ki je mirno sprejemala ali vsaj ni naslovila povsem nekritičnih in predvsem apologetskih razlag postmodernizma kot obdobja, ko je bila »the great divide«, velika ločnica med žanrskim oziroma trivialnim in umetniškim preprosto zašita skupaj (vse o tej zmoti je, po pričakovanjih, povedal že Janko Kos, in sicer v Postmodernizem, 1995). Odnos, ki je po mojem mnenju zlasti žanru bolj škodil kot kakorkoli koristil.

In vendar je postmodernizem lahko tudi odlično izhodišče za vstop v žanr. Ecovo dvojno kodiranje (za več glej njegovo knjigo Šest sprehodov skozi pripovedne gozdove, 1999) je dober uvid v dva načina literarne recepcije, na katera opozarjajo mnogi literarni znanstveniki in raziskovalci bralnega procesa. Eco ju imenuje semantični in semiotični, Meta Grosman naivni in izkušeni bralec (Zagovor branja: bralec in književnost v 21. stoletju, 2004), Zupan Sosič (Na pomolu sodobnosti ali o književnosti in romanu, 2011) pa ločuje med trivialnim in literarnim branjem. Poenostavljeno gre za to, da prvega bralca zanima predvsem zgodba (kaj: kako se bo razpletlo), vživljanje v literarnega junaka in v branju išče kratkotrajni užitek, drugega pa ob globinski zgodbi zanima še estetska raven (kako: kako je zgodba napisana) ter mu branje predstavlja posebno umetniško vrednoto. Pri tem nima smisla tajiti, da je drugo branje kompleksnejše od prvega, je njegova nadgradnja, ki zaobjema več in globlje miselne procese; kakor tudi ne tega, da čeprav je možno na oba načina brati ista oziroma vsa dela, je razlika med žanrom/trivialno književnostjo in umetniško literaturo ravno v spodbujanju ali celo omogočanju prvega oziroma drugega branja. Hkrati pa to ločevanje ne pomeni, da bi bilo s prvim načinom branja nujno karkoli narobe. O legitimnosti zadovoljevanja človeških potreb po kratkočasenju, sanjarjenju, užitku ob srhu, napetosti itd. je popolnoma odveč razpravljati, obenem pa upam, da tudi o tem, katero branje ima pomembnejšo kulturno/civilizacijsko funkcijo/vrednost. Kot odrasla in razgledana, čustvena in senzibilna, razmišljujoča in radovedna … človeška bitja moramo obvladati obe vrsti branja in sestavljati občinstvo za obe vrsti umetnosti.

Skratka, kar hočem tule razplesti, je, da obstajata dva načina literarne recepcije, le-ta pa sta recipročno zvezana z dvema literarnima podsistemoma, ki šele skupaj sestavljata enoto. Sistem deluje bolje kot enota, a s hkratnim upoštevanjem in spoštovanjem medsebojnih razlik, kar navsezadnje šele omogoča prehajanje iz enega podsistema v drugega, dialog in medsebojno oplajanje ter neobremenjenost s tem, da obstajajo tudi dela, ki se svobodno pomikajo iz žanra v umetniško literaturo ali obratno. Podsistema pa hkrati delujeta kot relativno samostojni enoti, ki imata svoj način recepcije, deloma svojo bralno publiko, svoj sistem knjigotrštva, kanonizacije, nagrad, publikacij, promocije itd. Ob takšnem razmerju naša mama najbrž ne bi kar kategorično zavračala domačega žanra, marsikdo pa bi z manj tesnobe vzel v roke kako delo, v katerem se »nič ne dogaja«. Zakaj torej pri nas ni tako in bo težko kakorkoli drugače?

1.b. V duplini pod zemljo so živeli slovenski žanrski pisci.

Če se sprehodite po največji knjigarni v Ljubljani, boste, kar se tiče žanra, hitro opazili posebno anomalijo. Medtem ko so knjige v angleščini vsaka na svojem mestu glede na žanr, ki mu pripadajo, so knjige v slovenščini salomonsko razsekane na prevedeno in domorodno leposlovje. In tako je v večini slovenskih knjigarn. Zakaj je torej pri prvih važna vsebina, pri drugih pa nacionalno poreklo in abeceda? Možnosti sta dve oziroma tri, pri čemer je tretja možnost hkratno součinkovanje prejšnjih. V ozadju je a) ista logika, ki je vzgojila mojo mamo; da je slovenska literatura za razliko od tuje nekaj narodnobitnega in posvečenega, ali pa b) njeno perverzno nasprotje, vulgarna postmoderna trženjsko-kapitalistična logika; da ni med enim in drugim nobene pomembne razlike. Vsaka od mentalitet ima sicer druge cilje, a povsem enak učinek: bralci v knjigarni še vedno težko najdejo slovenski žanr in še težje ločijo med slovenskim žanrskim in umetniškim leposlovjem. Pri tem jim ne pomagajo niti založbe, ki zunanje razpoznavne znake žanrske pripadnosti (posebno oblikovana naslovnica, posebej izbran naslov, zbirka, blurb ipd.) še vedno prej raje prikrijejo kot poudarijo (ena redkih izjem med večjimi oziroma pomembnejšimi založbami je v zadnjih letih založba Sanje; glej na primer njihovo serijo detektivk Avgusta Demšarja). Zato tudi ni čudno, da se pogosto skrivajo tudi slovenski žanrski avtorji – recimo za angleško zvenečimi psevdonimi (npr. Darja Hočevar a.k.a. Stella Norris) in tujim dogajalnim okoljem ter kriptičnimi, abstraktnimi naslovi (Zoran Benčič: Psi brezčasja).

Na povsem pragmatični ravni je marginalizacija slovenskega žanropisja posledica specifičnih lastnosti slovenskega trga in manjše kvalitete slovenskih žanrskih avtorjev, ki pa je v teh pogojih bolj kot ne logična. Mislim, da je prva postavka dovolj očitna, da o njej ni treba izgubljati preveč prostora. Majhnost slovenskega (knjižnega) trga je osnovno zlo, ki ima za glavno posledico podrejenost celotne literarne dejavnosti sistemu državnih subvencij, rezultat tega pa je splošna neodvisnost od trga in zato neobčutljivost za prodajo knjige. Vidnejših/agresivnejših promocijskih akcij se lotevajo samo večje ali pa pomembnejše (izdatneje podprte z javnim denarjem) založbe, a še to večinoma za ready-made uspešnice (nove knjige avtorjev, ki so tako ali tako med bralci že priljubljeni, globalne uspešnice ipd.), v glavnem pa se še vedno zanašajo na precej zastarel, a najcenejši sistem tiskovnih konferenc, podeljevanja recenzijskih izvodov, organiziranja literarnih večerov in festivalov ipd. (več o tem npr. v knjigi Sama Ruglja Za vsako besedo cekin?: slovensko knjižno založništvo med državo in trgom, 2010). Da ne gre zgolj za pomanjkanje financ, čeprav se seveda zmeraj začne in ustavi pri denarju, je jasno, če pogledamo, kako uborna je slovenska spletna literarna pokrajina. Čeprav že skoraj vse založbe premorejo tudi spletne knjigarne ali vsaj spletne strani, se še vedno preveč zanašajo na golo dejstvo njenega obstoja in za promocijo svojih del in komunikacijo z bralci preprosto premalo ali preslabo izkoriščajo socialna omrežja in druga zastonjska spletna orodja ter se preveč zanašajo na besedni medij, namesto da bi v prvi vrsti vključevale avdio-vizualne.

Umetniško, visoko ali elitistično literaturo slaba, skoraj nična prodaja slovenske knjige, če odštejemo ranjeno samoljubje in občutek lastne pomembnosti, prizadene manj kot žanrsko, saj je prvi važnejši kulturni kapital – ki pa ga potem lahko unovči za realnega (štipendije, pisateljske rezidence, literarne nagrade, udeležba na festivalih …). Žanr, ki je v kulturnem kapitalu umetniški literaturi logično podrejen, zato preko njega težko prihaja do realnega, in ki le-tega že tako ali tako ne more dobiti dovolj na premajhnem trgu, pa slaba prodaja potiska na rob preživetja. Zato so slovenski žanrski avtorji toliko bolj prisiljeni v svojevrstno shizofrenost; ne samo, da si tega želijo, potrebujejo priznanje svoje »umetnosti« s strani »kulturniških institucij« in izbris sramotne oznake »šund«, četudi se istočasno pritožujejo nad avtorji, ki napišejo »knjigo, ki jo potem v enem letu prebere recimo 10 ljudi«, in »klanskimi polmafijskimi združenji« (Bojan Ekselenski v fanzinu Jašubeg en Jered, letnik 5, števila 25, 2012). Podobna dvoglavost pa velja tudi za umetniški del literarnega sistema, ki je že zdavnaj podlegel pričakovanjem najširše bralske publike, a svoj obstoj (in s tem povezano javno financiranje, seveda) praviloma še zmerom utemeljuje s svojo civilizacijsko vlogo, vlogo »temelja mišljenja in oblikovanja kulture«, branika slovenskega jezika ipd.

Gnev žanropiscev je tako povsem razumljiv, še posebno pa, če upoštevamo ogromen emocionalni vložek, ki ga za večino žanrskih avtorjev pomeni goli obstoj njihovih del (če boste te dni npr. obiskali forum Knjižni molji na med.over.net, boste priča pravcati vojni med avtorico/založnico in njenimi »hejterji«). Ker založbe večinoma ne vedo, kaj bi z deli, katerih namen je množična publika in množična prodaja, ali pa se ob splošnem izumiranju uredniškega dela ne posvečajo rokopisom do te mere, da bi v njem najprej našli potencial, ki bi se ga v nadaljnjem delu avtorja z založbo splačalo razvijati, ostajajo žanrski avtorji v večini prepuščeni samim sebi. So obenem uredniki, lektorji, oblikovalci in PR služba svojih knjig. Slednje pač samo še dodatno pripomore k temu, da je kvaliteta slovenskega žanra v panoramskem pregledu izrazito šibka. Pogosto gre tako za generične posnetke hipnih globalnih trendov, kar vztrajno onemogoča vzpostavitev trdnejše slovenske žanrske tradicije in/ali večje inovacije znotraj osnovne žanrske strukture, ali pa za dela na pol poti – ki jim manjka samo nekaj klasičnega uredniškega dela. Ker se”resni” pisatelji žanra v glavnem izogibajo, je ta področje izrazito mladih, celo najstniških glasov ali pa pač preprosto manj nadarjenih avtorjev. Ogromna količina slovenskega žanra oziroma tega, kar naj bi bil slovenski žanr, je zaradi tega povsem nedoraslega, naivnega, trivialnega[2].

2. Primer slovenske fantazijske viteške pustolovščine

2.a. R. R. Žanr: definicija

Žanr, ki ga bom vzel za ilustracijo stanja pri nas, je dovolj sodoben in popularen, da je še posebej relevanten za raziskovanje, hkrati pa dovolj butičen, da ga je mogoče obenem podrobno in dovolj široko predstaviti. Z angleško terminologijo ga imenujemo »epska visoka fantazija« (epic high fantasy), sam pa ga začasno slovenim raje kot fantazijska viteška pustolovščina. Temeljno delo, ki je temu podžanru fantastične pustolovske pripovedi postavilo njegove določnice in sheme, je seveda Tolkienov Gospodar prstanov – in njegova obujena priljubljenost, ki je sledila filmski uprizoritvi trilogije (prvega dela leta 2001), je bržkone eno od poglavitnih spodbud za nastanek prvih tovrstnih del v slovenščini. Tudi zaradi tega je v slovenskih primerkih opazen viden vpliv filmske naracije, ki pa je sicer eden pomembnejših vplivov celotne sodobne književnosti.

Osnovne značilnosti fantazijske viteške pustolovščine so v kratkem sledeče:

1. Dogajanje se pretežno vrši v fantazijskem svetu (od tod pridevnik fantazijska), ki je lahko vzporeden naši stvarnosti ali pa je od nje povsem neodvisen, samostojen, lahko pa obe realnosti tudi soobstajata. Družbeno-politična ureditev tega sveta spominja na naš srednji vek; kraljevine s plemstvom in fevdalno ureditvijo, viteštvo … (od tod pridevnik viteška), sicer pa je navadno do potankosti izdelan (knjiga vsebuje ilustracije, zemljevide, slovarček jezikov, ki jih govorijo prebivalci, opis zgodovine fantazijskega sveta itd).
2. Tak fantazijski svet naseljujejo različna fantastična bitja, ki so lahko prevzeta iz pravljice, mita oziroma epa ali pa na tovrstna bitja spominjajo po videzu, lastnostih, imenu itd. (po vzoru Tolkiena so to navadno vilinci, škrati, zmaji, troli ipd.) oziroma so plod avtorjeve individualne domišljije. Navadno se delijo na dobra in zla; dobra so pomočniki ljudi oziroma glavnih protagonistov, zla njihovi nasprotniki.
3. Osnovno dogajalno shemo lahko ponazorim s štirimi stalnicami, od katerih tri, prvi dve in zadnjo, prevzemam po Alenki Goljevšček (Pravljice, kaj ste?, 1991):

• Izročenost: glavni junak je navadno prerokovani odrešitelj fantazijskega sveta, podvig, ki se ga loti, mu je pogosto usojen, omenjajo ga prerokbe; ali pa je vanj zaradi spleta okoliščin tako ali drugače prisiljen, potisnjen, povabljen. Junak se svoji usodi spočetka navadno upira, še pred koncem pa jo sprejme – s tem je povezana tudi njegova osebnostna in psihološka rast.
• Selstvo: junak gre od doma na potovanje po fantazijskem svetu, kjer mora premagovati različne ovire, prestajati različne preizkušnje, preden prispe do cilja (od tod uvrstitev med pustolovske pripovedi). Po tem, ko doseže, kar mu je bilo namenjeno storiti, se navadno vrne domov. V svetu se vsaj sprva počuti osamljenega, ogroženega; pogosto pa je tako že v izhodišču in gre za sirote brez staršev, otroke, ki se jim zdi, da jih starši ne razumejo ipd. Na poti si junak navadno pridobi prijatelje, pomagače.
• Element magije: junak ima lahko magične sposobnosti sam, lahko ima pomagača, ki ima magijske sposobnosti, ali pa magijske sposobnosti pridobi s pomočjo čudežnega predmeta, ki je navadno eden od vmesnih ciljev na njegovem podvigu in pogojuje uspešno dokončanje glavnega. Enako povezavo z magičnimi sposobnostmi ima tudi njegov zli sovražnik.
• Milenarizem: vera v tisočletno kraljestvo, v odrešitev je povezana s kozmično bitko dobrega proti zlu. Čas je mitsko cikličen, junakov podvig je navadno premagati utelešeno zlo in povrniti svet v njegovo idealno ureditev ali pa spodbuditi nastop novega časa (cikla). Začetki zgodb so zato pogosto v senci pričakovanja prelomnega trenutka, navdaja pa jih občutek nostalgije po izgubljenem.

4. … Svoje posebne lastnosti imajo seveda tudi literarni junaki, dogajanje, pripoved …

Seznam slovenskih del, ki ga bom v nadaljevanju predstavil, seveda ni dokončen. Ker predhodne raziskave o tem predmetu ne obstajajo, je bil nabor močno odvisen od lastnega bralnega spomina, spretnosti brskanja po zbirkah podatkov, pa tudi od dosegljivosti posameznih knjig. Nekaj del pa sem iz analize tudi namenoma izločil. Trilogijo Zgodba petih narodov Nine Abraham (Ples plamenov, Smrt zvestobe in Krvave prerokbe; vse Bevke: Smar-team, 2010) in deli Tadeja Čoparja: Platnikov urok (2006) in Overmanovo maščevanje (2008; obe Ljubljana: Karantanija) zaradi mladosti avtorjev, ki je več kot očitna v nezrelosti literarne izdelave; Sence Niverona (Tržič: Avrora, 2009) Mariše Ogris, Svetodreva (Ljubljana: Založniški atelje Blodnjak, 2011) Andreja Ivanuše in Močvirnike (Ljubljana: Mladinska knjiga, 2012) Barbare Simoniti in Petra Škerla, ker zaradi manka nekaterih določnic, najbolj pa magične komponente (3c), ne spadajo povsem v obravnavani podžanr; roman Anor Kath: Pota magov (Novo mesto: Goga, 2007) Sama Petančiča pa zato, ker gre za, kot kaže, opuščeno trilogijo*.

 

2.b. Vampirji, odrešeniki, pirati, kloni, kaos in kralj Artur: slovenska fantazijska viteška pustolovščina 2004–2012

Po mojem védenju je prva knjiga tega podžanra pri nas Kalius (Kranj: Turistika, 2004) Urbana Klančnika. V osnovi gre sicer za neke vrste hibridni žanr: osrednji literarni lik je Slayer, Lovec, kar so nekakšni vampirji, le da se prehranjujejo pravzaprav z življenjsko energijo in to s posebnim rezilom, ki je del njihovega telesa; zgodba se začne z njegovim iskanjem žrtev na ulicah Amsterdama v zgodnji prihodnosti leta 2011 – vsebuje torej elemente grozljivke in pogojno znanstvene-fantastike. Toda prav kmalu se Slayer pridruži svoji učiteljici, Lovki Seleni, v varovanju nenavadne deklice Deline in iskanju magičnega predmeta – kaliusa, pri čemer ju pot vodi na planet oziroma kontinent Lieden (vzporedni fantazijski svet). Nadaljevanje je znotraj zgoraj opisanih žanrskih določnic; junaki po raznih dogodivščinah in bojih s sovražniki pridobijo kalius in »otrok svetlobe« Delina dokončno porazi zlo v podobi čarovnika Shakdarja. Roman je sicer povsem solidno izpisan; osredotočenost na golo akcijo in dialoge, manko stopnjevanja itd. pa preprečujejo razvoj občutka epskosti, ki je nujen najprej za pustolovščino, konkretno pa za vzpostavitev bolj krvavih literarnih likov in prepričljivejšega fantazijskega sveta. Inovacijo znotraj žanra predstavljajo opisani Lovci, prevpraševanje politične, to je fevdalne ureditve, posebno pa Slayer kot glavni junak, ki zaradi svoje plenilske, morilske narave ni ravno predstavnik neoporečnega (moralnega) dobrega. Kljub svoji pionirski vlogi je roman ostal brez pretiranega odmeva, prepoznavnosti pa gotovo ni pripomogla niti uborna oprema knjige.

Epskega občutka zato gotovo ne manjka Vitezom in čarovnikom Bojana Ekselenskega, ki so, če torej odštejemo Anor Kath, zasnovani kot prva slovenska serija oziroma v žargonu avtorjev žanra, saga. Zaenkrat jo sestavljata dva romana: Indigo otroci ** (Ljubljana: Trubar, 2007) in Indigo novi svet (Maribor: Pro-Andy, 2011), tretji je pravkar izšel (Votlina skrivnosti; Maribor: Pro-Andy, 2012). Tudi tu gre za dva vzporedna svetova in dogajanje v stvarnosti je časovno znova postavljeno v prihodnost, tokrat v nekoliko daljno leto 2065, ki ima lastnosti antiutopije. Saga opazneje kot njena predhodnica temelji na klasičnih tujih vzorcih (Tolkien, Martin), tudi s celo paleto paraliterarnih dodatkov (poleg zemljevidov še zgodovina Drugotnosti). Prepričljiv fantazijski svet avtor gradi še s pomočjo spremljajoče spletne strani, na kateri je mogoče dobiti zastonjske priboljške, z izdajanjem edinega slovenskega znanstveno-fantastičnega in fantazijskega fanzina in s svojo siceršnjo aktivnostjo v podporo žanru. Gotovo gre torej za najbolj celosten fantazijski, če ne kar žanrski projekt pri nas. Osnovno žanrsko shemo Ekselenski nadgrajuje z omenjenimi elementi antiutopične pripovedi (zdi se, da je v našem svetu zlo že zdavnaj zmagalo, ne da bi se ljudje tega sploh zavedli) in z opazno naslonitvijo na židovsko oziroma starokrščansko izročilo (motiv mesijanstva idr.). Tudi pisateljskega talenta mu ni očitati, zgodba je zaenkrat solidno napeta in zanimiva, pripoved je bogata in prepričljiva; njen največji problem so neživljenjski literarni junaki, nadležna ponavljanja, predvsem pa vprašljiva vrednostna shema, ki jo posreduje (tisti na dnu družbene lestvice, so si za to krivi sami ipd.).

Sedmi svet (Domžale: Aktiva Team, 2009) Sebastjana Koleše je posebnost po tem, da stvarno, zemeljsko dogajanje postavlja v preteklost, in sicer v leto 1661. Knjiga se očitno navdihuje še pri eni popularni filmski franšizi, to so Pirati s Karibov (prvi del je iz leta 2003), v ospredju je zato posadka Hudičeve neveste; Lepi Jacques, Mali Sid in kapitan Rdečeoki, ki skuša preprečiti, da bi se princ teme in zla Ezaragh polastil še zadnjega od sedmih kristalov, s katerim bi lahko odprl kristalne portale in s čimer bi svetovom zavladalo zlo. Pri tem pristanejo na Meglenih otokih, od koder vstopijo v fantazijski Prepovedani svet. Podobno kot v Kaliusu je tudi tu rešitev kozmosa na ramenih otroka, Malega Sida, sirote (na koncu se sicer izkaže, da ta to ni), prerokovane »nedolžne« oziroma »čiste duše«. Poleg tega, da so glavni protagonisti pirati, in simpatičnih vilincev, ki si za svoj dom lahko izberejo celo človeka, pa je vse ostalo žal precej nedomišljeno, v tistih delih, ki sploh sledijo neki osrednji rdeči niti zgodbe, precej predvidljivo, pripoved pa nima nobenega epskega zamaha.

Zraven Vitezov in čarovnikov je trilogija Varuhi skrivnosti (zaenkrat še v dveh delih: Obzidano mesto in Otok vračev; Ljubljana: Mladinska knjiga, 2010 in 2011) Marget Belani oziroma Mateje Blažič gotovo najbolj ambiciozen projekt pri nas. Najmočnejši slovenski založnik se je zadeve v začetku lotil kar resno in poskrbel za precejšnjo medijsko prisotnost avtorice, ki ji je sledila tudi pozornost bralcev, toda potem je s svetovnega spleta izginila spremljevalna stran, namesto nje pa so se v zadnjem času pojavile govorice, da naj bi bil zaključni del baje pod vprašajem*** – kar bi bil precejšen fenomen skreganosti z zdravo pametjo tudi za slovensko založništvo, saj je izposoja njene serije (2.512 vseh izdaj obeh delov v 2012, 2.266 obeh delov v 2011 in 989 prvega dela v 2010) v slovenskih knjižnicah relativno dobra in še pomembneje, stabilna, vsekakor pa gre za najbolj priljubljeno slovensko fantazijsko serijo. Karkoli se bo zgodilo, Varuhi so svojevrstna zanimivost že sedaj. Namenjeni so nekoliko mlajšim bralcem, najstnikom in mladostnikom. Glavni protagonisti, Kara, Felias in Beregin, so namreč njihovih let, ko se znajdejo sredi spopada za resnico med pozitivnimi varuhi in vrači ter negativcem, Karinim očimom Liasom-Nasom. Boj med dobrim in zlom je tu pravzaprav konkretiziran v boj med svobodo in tiranijo. Fantazijski svet serije je morda manj bogat v detajlih kot pri Vitezih in Čarovnikih, a zgrajen nič manj skrbno in prepričljivo, predvsem pa tudi izredno inovativno (sedem kipov modrih, ki poosebljajo človeške vrline in ki so jih starešine Obzidanega mesta z zasužnjili ipd.). Tak je mestoma tudi jezik, ki je v funkciji predstavljanja fantazijskega sveta (družabna igra »kljunofrč« ipd.). Škoda je, da ni podobne imaginacije zaslediti na dogajalni ravni, kjer si avtorica nesramežljivo sposoja pri Tolkienu in Rowlingovi, pa tudi pri glavnih likih, ki so precej papirnati, togi, pripoved ima premalo občutka za otroško duševnost, manjka pa tudi duhovitosti.

Vse to in še več je problem štiridelne serije Varuhi izpod peresa Tanje Mencin (Viharna princesa, Enajsterica, Kriki usod in Potovanje k cilju; vse Sevnica: samozaložba, 2011), ki jo bomo zato na tem mestu samo bežno omenili. Glavna junakinja Norhaiah, bojevniška svečenica in prva vrhovna kraljestva Danonija, na koncu porazi osvajalca Zendorja iz Moreje, kaj drugega o zgodbi pa je že težko povedati, razen tega, da se v osnovi drži vseh določnic žanra, da nobenega posebej ne nadgrajuje – prej ravno obratno –; razen pogojno z večjim poudarkom na vlogi žensk. Drugače pa je zgodba štirih romanov izredno konfuzna, kakor da si jo je avtorica med pisanjem izmišljevala sproti in si vmes tudi večkrat premislila, zaradi česar odprava glavnih junakov skoraj komično brezciljno bega po planetu Šarhah sem in tja, izmenično posega v boje in se jih izogiba, ker se menda sploh ne sme vpletati, ter se zapleta v razne druge nesmisle in nelogičnosti. Rešiti je ne more niti pripovedna raven, kjer od časa do časa sicer naletimo na kak izredno umetelno oblikovan poetični opis; a kaj, ko skoraj ni stavka, ki ga ne bi pokvarila pravopisna ali tipkarska napaka. To je sicer težava tudi zlasti prve knjige Bojana Ekselenskega, pa še katere, ki je ne obravnavam podrobneje.

Po najbolj šibkem predstavniku, ki že izdatno meji na trivialno literaturo, bomo na srečo zaključili z doslej najbolj kvalitetnim. To je po mojem mnenju nedvomno knjiga Otroci Avalona Natalije Nanevske Đuričič, ki sestavlja prvi del Sage Pozabljeni ****. Zgodba je na prvi pogled morda celo manj avtorska kot katera od predhodnih, fantazijski svet pa zaenkrat niti ne izstopajoče inovativen ali bogat (posebno v primerjavi z Varuhi skrivnosti): glavna junakinja je Elizabeta Novak, Beti iz 8. A, ki s pomočjo skrivnostne knjige vstopi v fantazijski svet Avalona, kjer mora iz dolgega spanca prebuditi čarovnika Merlina in kralja Arturja, da bi skupaj z njima lahko premagala zlobnega Gwyna. Presežno vrednost znotraj žanrskih določnic in epsko prepričljivost zgodbe tako nosi predvsem osvežujoč humor. Merlin in Artur sta daleč od plemenitega in dobrega Gandalfa ali Aragorna, zato pa kot muhasti, godrnjavi čarovnik in brutalni, barbarski bojevnik delujeta prepričljivo in živo, komično in obenem večplastno; Beti ni prerokovani odrešenik, ampak druga najboljša možnost itd. Kljub občasnim zdrsom, ko tempo pripovedi nepričakovano vrtoglavo pospeši in si dogodki sledijo kot po tekočem traku, in nekaterim nejasnim mestom, ko je bralec precej zmeden glede tega, kaj se pravzaprav dogaja, je večinoma ritem zgodbe odlično orkestriran; umirjen na pravih mestih, da se bralec zadiha, nasmeji in vživlja, napetost pa se gradi zlagoma, z zloveščimi znamenji in napovedmi. Tako na začetku Betin odhod v Avalon napovedujejo čudna gospa, katere imena si Betina mama ne more zapomniti, še bolj nenavaden maček, za katerega se zdi, da spreminja barvo, Betina bolezen, skrivnostna senca na dvorišču … – podobno pa se namigi in napovedi zgoščajo na koncu, ko se napoveduje nadaljevanje, ki bo morda razširilo in poglobilo fantazijski svet (svetove?), obljublja pa tudi nadaljnji razvoj glavne junakinje.

3. Saga se nadaljuje

Tudi ob zgolj preletu slovenske fantazijske viteške pustolovščine so dobro vidne poglavitne težave slovenskega žanra, ki potrjujejo predhodno razpravo, od sistemskih (npr. manko uredniškega dela ter ustrezne založniške in promocijske podpore) do avtorskih, individualnih (generičnost oziroma epigonstvo, manjša pripovedna veščina itd.). Jasno razviden pa je tudi dvig kvalitete, ki ga med drugim pogojuje počasi spreminjajoči se odnos bralcev in javnosti do slovenskega žanra – na tega pa v največji meri vpliva seveda prisotnost slovenskih žanrskih del, ustvarjanje slovenske žanrske tradicije, ki jo trenutno še vedno precej zavira neizoblikovanost posebnega podsistema znotraj enovitega sistema slovenske literature. Ob relativnem izstopanju Otrok Avalona Natalije Nanevske Đuričič v primerjavi z vsemi drugimi tu obravnavanimi ali omenjenimi deli, četudi je njena žanrska struktura celo manj originalna in njena zgodbena struktura povsem predvidljiva, pa lahko oblikujem še eno z vsem tem povezano vprašanje: Why so serious? Izkaže se, da je pomanjkanje humorja in sproščenega odnosa do lastnega dela, lastnega položaja in žanrske tradicije prav mogoče najbolj uničujoča posledica robnega položaja slovenskega žanra.

Opombe k eseju v reviji:

[1] O tem pišem obširneje v eseju z naslovom Slovenska proza v tranziciji, objavljenem v zborniku Urškinih deset, ki je izšel ob 10-letnici Festivala mlade literature Urška. Prebrati ga je mogoče tudi na spletu, na straneh revije Mentor, v kratkem bo objavljen še na mojem blogu; pregledan in nekoliko preurejen povzetek eseja pa naj bi kmalu izšel kot samostojen članek tudi v Pogledih.

[2] Izraz trivialno, trivialna literatura sam rabim za tisto literaturo, ki je resnično minimalne umetniške vrednosti – kar jo loči od umetniške literature –, in ki je nevešče in/ali šablonsko spisana – kar jo loči od žanrske literature, ki jo odlikuje veščina doseganja in preseganja žanrskih določnic in pravil. Povedano pesniško, kot Blaž Zabel (v kritiki Občutka pomladi v Litzirütiju Luke Novaka; Pogledi, št. 21, 14. november 2012) povzema Aljaža Kovača (v kritiki Sedem Davida Benjamina; Delo, sreda 27. 07. 2011), gre za »žanr narobe«; žanr, »ki ne pozna niti “osnov književnosti” niti “osnov življenja”«.

Opombe ob objavi eseja na blogu:

* Samo Petančič je pred kratkim po osmih letih obudil svojo serijo z izdajo drugega dela Doba razdora.

** Prvi del serije je kasneje izšel v prenovljeni podobi in z naslovom Vzpon indigo otrok.

*** Tretji del sicer še do danes ni izšel.

**** Drugi del, z naslovom 314, je izšel lani.

Esej je bil objavljen v reviji Literatura (letnik XXV, številka 259-260, januar/februar 2013).