V današnji nedeljski izdaji časopisa Večer sva z Normo Bale znova na vrsti za kolumno. Tokrat o japonkah.
Odlomek:
Nisem ravno človek, ki bi veliko dal na obleko ali na formalnosti – to se mi vidi –, ampak vsake toliko vendarle presenetim samega sebe. Ko sem bil enkrat lani v takem času povabljen, da vodim pogovor z enim od klasikov slovenske književnosti, in je bilo menda podobno peklensko vroče kot zadnje dni, si nekako nisem mogel predstavljati, kako sedim ob tem pomembnem možu in ga sprašujem pomembne stvari obut v odprte čevlje. Srajca s kratkimi rokavi, okej, celo kratke hlače so se mi zdele razumno sprejemljive … Toda kazati svoja stopala človeku, ki je za svojo umetnost prejel več uglednih nagrad, kot imam jaz prstov tam? To je bila očitno nekakšna meja, ki je nisem zmogel prestopiti. Pa ne da bi bilo karkoli narobe z mojimi nogami. Tistih nohtov si vsaj ne morem gristi, ko sem živčen, tako da so najbrž bolj reprezentabilne od mojih rok. Zdelo pa se mi je, da bi bil to, kljub vročini, vendarle korak predaleč v ležernosti. (Poleg tega se najbrž spodobi, da ob slovenski literaturi ljudje trpijo in švicajo.) In tako sem takrat razmišljal že o sandalih, ki so vendarle kak razred višje na lestvici spodobnosti in uglajenosti od japonk (tam nekje v istem razredu kot Borut Pahor, torej).
Aljoša Harlamov, pisun 