Stari grehi: eseja na AirBeletrini, recenzija v Delu, kolumna v Večeru

Zaradi drugih obveznosti in bolezni mi ni uspelo pravočasno opozoriti na nekaj svojih objav:

Na AirBeletrini sta bila v zadnjih dveh mesecih objavljena dva moja eseja oziroma gre za en esej, (skrajšan in) razbit na dva dela. Kakorkoli že, na ta dva teksta ali tekst sem kar ponosen, pa je prav, da nanju ali nanj še enkrat opozorim: Prvi ima naslov Zasebna igrišča in erozija skupnega; drugi pa Domovi brez dnevnih sob in erozija skupnega. Skratka, že po naslovu imata nekaj skupnega.

Potem je že (pred davnimi davnimi časi) v torek 21. aprila izšla v Delovih Književnih listih tudi moja recenzija romana Eveline Umek z naslovom Sidrišče spomina (Trst: Mladika, 2014). Naslov recenzije je Hromeča preteklost (zaenkrat je članek še zaklenjen). En kratek odlomek:

Ena ključnih točk slovenskega romana zadnjih nekaj let je preteklost v vseh svojih pojavnih oblikah: spomin, nostalgija in travma. Žal pogosto na škodo dobre literature – ko je vsa pomenska in smiselna teža postavljena v nek oddaljen dogodek, ki se je zgodil pred zgodbo, ki jo beremo, to roman navadno povsem razsredišči, literarne osebe (in avtorja) pa odveže soočenja z njihovo neposredno realnostjo. Nekaj takega se zgodi tudi v Sidrišču spomina Eveline Umek.

V nedeljo 3. maja pa je premierno izšla tudi moja kolumna v prenovljeni Večerovi nedeljski izdaji. Rubrika se imenuje Ona/on, v njej pa po ena kolumnistka in en kolumnist pišeta o skupni temi. Sam sem v paru s profesorico Normo Bale, najina prva tema pa je bila minica. O čem bova pisala naslednjič, preverite znova junija. Članek krasi tudi imenitna karikatura Cirila Horjaka, ki jo imate tudi na naslovnici te objave. Sicer pa tudi tukaj kratek odlomek:

Še v petdesetih letih prejšnjega stoletja je bilo minikrilo nekaj tako futurističnega in hecnega, da so ga nosile vesoljke v znanstveno-fantastičnih filmih. In res, bilo je dobesedno oblačilo prihodnosti – oblačilo, pri katerem se bodo sekali politični, družbeni in kulturni pomeni celega dvajsetega stoletja. V šestdesetih in sedemdesetih je nato na valovih hipijevskega gibanja simboliziralo predvsem nebrzdano mladost in upor proti konservativni meščanski družbi, kot mednarodna noša ljubezni in svobode, prepuščena muhavosti vetra. V devetdesetih so minikrila k svoji opravi dodale odrasle, resne poslovne ženske, z njim so poudarjale svojo ženstvenost, hkrati pa v maniri vzpenjajočega se totalnega kapitalizma oznanjale, da je denar seksi in da je seks v službi denarja.

Advertisements

Imaš mnenje?

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s