V jutrišnjih Delovih Književnih listih naj bi izšel moj članek, ki se ukvarja z nekoliko razvpito tezo o pasivnosti slovenskega literarnega (romanesknega) junaka.
Sem proti, sem zelo za? Preberite jutri.
Za pokušino pa samo toliko, da vemo, za kaj gre:
Slovenski romaneskni junak je komaj naredil svoj prvi korak med bralce, pa že ni bil nič kaj po volji literarne zgodovine. Tako je Fran Levstik že leta 1868 v svojem pismu Josipu Jurčiču o njegovem Lovru Kvasu zapisal: »On naj bi bil te povesti junak, a vendar je meju vsemi osobami najnedelavnejši«. V naslednjih dvesto letih je sodba o pasivnosti njegovih protagonistov slovenski roman spremljala kot njegov odmev – Dušan Pirjevec je govoril o pasivnem in hrepenenjskem oziroma »junaku žrtvi«; Janko Kos o junaku z »lepo dušo«, ki »na sebi občuti krivično moč stvarnosti«; v zadnjih časih pa se tega v svojih zapisih pogosto dotakne tudi pisatelj Miha Mazzini, ki o slovenskem literarnem junaku brez lažne obzirnosti piše, da je »hlapec«, zgodba slovenskega romana pa posledično »jamr, jamr, jamr«.
P.S.
Na naslovnici je strip, ki sem ga izdelal sam (avtor teksta) v okviru nagradne igre Besede junakov, ki jo je organizirala Evropska komisija v Sloveniji.
Aljoša Harlamov, pisun 
Trditev “Bolj kot je junak aktiven navzven, bolj pasiven je navznoter.” iz današnjega članka meče slabo luč na avtorja. Ponuja opravičilo za pasivce, ki iz sence opazujejo tiste, ki se izpostavljajo pri sodelovanju razvoja človeške družbe. Priporočam branje “Človek v areni” (Theodore Roosevelt, 1910) ali pa Korak iz sence, iz Sto obrazov notranje moči (Alenka Rebula, 2012)
Všeč mi jeVšeč mi je
Mislim, da članek ob tem tudi dobro pojasni moje stališče, tako da sam sebe še zmerom vidim v povsem jasni luči. Ampak hvala za komentar in branje.
Všeč mi jeVšeč mi je