V novem Mentorju tudi dva moja prispevka

V novem Mentorju sicer tudi dva moja prispevka. (Poleg uredniškega komentarja, v katerem na kratko recenziram objavljano prozo.)

V poročilih o novih knjigah sem predstavil knjigo Ko je življenje še sanjalo Janke Jerman (Radomlje: samozaložba), zmagovalke natečaja za najboljšo samozaložniško knjigo 2014. Za pokušino:

»Spominov se na srečo ne da podreti, vzame jih pa čas. Zato jih nizam v zgodbe, da se ne bi izgubili.« Tako piše Janka Jerman, avtorica knjige Ko je življenje še sanjalo, ki je bila na natečaju revije Mentor izbrana za najboljšo samozaložniško knjigo lanskega leta. Naslov je pesniški, kar ni presenečenje, saj ima pri častitljivih sedemdesetih za sabo že tudi štiri pesniške zbirke (Sledi v času, Sence v soncu, Spevi vetra in Ni še padla slana). Toda knjiga literariziranih spominov na otroštvo oziroma avtobiografski roman o mladosti ni prav nič sanjav in leporečniški. Nasprotno, avtorica o svojem odraščanju piše trezno in jasno, pomirjujoče in toplo. Njen jezik je tekoč in preprost, posamezne zgodbe, spominski drobci pa so smiselno zaokroženi in včasih delujejo celo pomensko zadostno, da bi jih lahko brali samostojno.

Predstavil sem pa tudi novo knjigo iz zbirke Prvenka (JSKD – revija Mentor 2014), in sicer gre za pesniško zbirko Tinke Volarič, ki jo je tudi sama ilustrirala (več o njenem delu na njenem blogu): Krožnice večglasnih tišin. Močno priporočam:

Krožno gibanje, ki ga sugerirajo naslov in ilustracije, pa nenazadnje seveda tudi zgradba zbirke, katere prvi in zadnji verz se glasita enako: razpolovljena praznina (to pravzaprav ni le zadnji verz v knjigi, temveč tudi celotna zadnja pesem, ki je torej sestavljena le iz tega verza in nosi rahlo ironični naslov Pesem začetka), morda predstavlja tipični antropološki topos cikličnosti časa, toda za bralca bo najbrž pomenilo, da se bo knjige, potem ko jo bo enkrat prebral, lotil vsaj še enkrat, saj se njeno bogastvo pomenov izmika takojšnjemu dojetju. Predvsem pa bo med branjem v spirali, ki oži svojo krožnico, globlje kot greš, krožil okrog tiste sredice, ki je srž poetike Tinke Volarič – nedoumljivo, neimenovano, nedotakljivo. Tisto, do česar tudi pesem ne more nikoli zares prodreti in zato se njenemu obzorju izmika kot tišina: Ni me več za besedami. / Ta pesem je tišina. (Tacet).

Advertisements

Imaš mnenje?

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s