V soboto sem se torej v Rogaški Slatini malo razgledal po 11. Festivalu Pranger, izredno užival v 3. kritiški debati, v nastopih mladih pesnikov in pesnic ter v debatah s kolegi in kolegicami. Zvečer pa sem prejel še Stritarjevo nagrado za najboljšega mladega literarnega kritika.
O tem so obširno pisali na MMC-ju v članku z zares bombastičnim naslovom: Aljoša Harlamov – ključno ime slovenske literarne kritike. Sicer pa sem dal intervju tudi za STA, intervjuval me je Naum Dretnik, zdaj je že prosto dostopen na spletu, pospremljen z eno bolj očarljivih fotk moje malenkosti (z lanske Vilenice): Harlamov za STA: Prav nič nenavadno ni, da se pri nas knjige prodajajo slabo. Naslov je sicer malo zavajajoč, ker je logični sklep nekako čudno izpeljan iz citirane izjave:
“Predvsem se mi zdi, da pri naših piscih ni neke jasne strategije, kaj želijo s knjigo sploh doseči. Bralce oziroma komercialni uspeh, nekakšno slavo ali morda nesmrtnost in literarni prestiž? Večinoma se vse konča s tem, da knjigo izdajo, potem se pa z njo ne ukvarjajo več – le kako bi se, ko pa že pišejo novo? Očitno se je težko sprijazniti s tem, da vsi ne znamo vsega. Rahlo nenavadno pa je, da se ob tej poplavi “wannabe” pisateljev pri nas knjige tako slabo prodajajo in da je kultura tako malo cenjena. Ah, sem rekel nenavadno? Pravzaprav povsem logično – obupna kakovost teh knjig je dokaz, da jih pišejo ljudje, ki ne berejo. In smo torej spet pri ključnem vprašanju oziroma na začetku: zakaj jih potem sploh pišejo?”
Dalje, v časopisu Delo je danes objavljen moj intervju s Petrom Kolškom, ki se je očitno nemalo zabaval, ko me je guglal:
“Nekje sem prebral, da imate proletarske korenine, pa tudi to, da veljate za cinika. Oboje se zdi za človeka, ki se ukvarja z literaturo, spodbudno. Kaj pravite?
Tudi meni se tako zdi, čeprav so me proletarske korenine pustile brez kulturnega in meščanskega pedigreja in je bila opomba o mojem cinizmu izrečena v negativnem smislu – danes pač cenimo »koristnost« in »akcijo« do te mere, da je cinizem postal greh. Greh, ki se mu sam rad predajam, ker velikokrat človek res nima druge izbire, posebno, kadar se mora toliko ukvarjati z bedaki kot dandanes in pri nas. Sicer pa sem bil med drugim oklican tudi za »prijateljico buržujev« in arogantneža. In vse to drži.”
Intervju bo v prihodnosti prosto dostopen tukaj, trenutno pa ga je treba še plačati oziroma morate biti za ogled naročeni: Aljoša Harlamov: “Nič nimam proti ostrini, tudi zajedljivost prav pride”. Naslov krasen.
Kratka novica pa je objavljena tudi v današnjem Večeru. Kdor ima dostop do Večera, jo lahko prebere tukaj: Prekerc z minimalnimi pravicami.
Če bom še kaj našel, dodam.
Spodaj pa torej fotogalerija s Prangerja & podelitve. Fotkala, kot zmeraj, moja Maja. Malo z najinim Olympusom, malo pa z mojo Xperio, ki mi omogoča, da sem zadnje dni tako sijajno non-stop socialno povezan.
Aljoša Harlamov, pisun 