Za mano je naporen teden … Nočem biti nehvaležen, toda res bi bilo lepo, če bi bila vsa ta medijska in druga pozornost malo bolj enakomerno porazdeljena.
Pa gremo po vrsti:
Najprej je v petek 4. julija v Štajerskem Tedniku v okviru serije o ptujskih kulturnikih izšel intervju z mano, ki ga je opravil David Bedrač. Sodeloval sem z veseljem predvsem zato, ker vem, da se David (poleg Liljane Klemenčič) res trudi(ta), da bi imel ta naš lokalni časopis vsaj še kakšno stran ali dve, namenjeno “kulturnim stvarem”.
Potem je v soboto izšel članek v Delovi Sobotni prilogi, h katerem me je povabila Irena Štaudohar in v katerem smo ji pisatelji in publicisti mlajše generacije odgovorili na vprašanja o tem, kaj beremo, kaj priporočamo itd. Članek je v celoti na voljo na spletu: Počitnice pod svobodnim soncem. Po njegovi zaslugi zdaj vsi vejo, da (še) nisem prebral Idiota od Dostojevskega. Sicer pa so zraven mene odgovarjali še Manca G. Renko in Katja Perat, pa Dijana Matković, Tibor Hrs Pandur, Jasmin B. Frelih in Noah Charney.
Vmes sem še nekaj snemal, ampak o tem več v sredo.
Potem se je pa zgodila Stritarjeva nagrada.
Opravičujem se vsem, ki nergajo, ker nisem prej nič povedal, ampak taka so bila navodila, jaz se pa navodil držim.
Hvala tudi vsem za čestitke, čeprav moram malo zanergat sam; ker bi si želel, da bi bili vsaj pol tako navdušenega odziva deležni moji članki (za katere sem nagrado sploh dobil). Ne me narobe razumet, res sem hvaležen tako DSP za nagrado kot vsem vam za vašo pozornost, ampak še bolj bom vesel, če boste v bodoče večkrat prebrali kak tekst, ki ga napišem; ali vzeli v roke knjigo, o kateri pišem; obiskali dogodek, ki ga vodim … Pravzaprav lahko mirne duše preberete tudi kak članek o literaturi/umetnosti/kulturi, ki ga nisem napisal jaz, bodisi na AirBeletrini, v Mentorju, Literaturi, Poetikonu ali kjerkoli drugje; si sposodite ali kupite kakšno knjigo, ki je nisem niti omenil (in se lahko pridušate, da bi jo moral), ali greste na literarni/kulturni/umetniški dogodek, ki nima popolnoma nič z mano … pa bom še vedno zelo vesel. Ker žal večkrat moj trud in trud mojih kolegov gre v prazno in tega stanovske nagrade ne morejo popraviti.
Hvala tudi vsem “uradnim inštancam”, ki so se oglasile, me zelo veseli, bi pa rad v tem oziru vendarle opozoril na to, da se bom na razne bolj ali manj slabo prikrite načine “polaščanja” mojega imena in nagrade odzval s cinizmom, satiro in jezo. Lepo, da vas zanimam, ampak pred nagrado nisem bil nič manj Ptujčana, kot sem zdaj (pa tudi nič bolj), ter nič manj kaj drugega ali tretjega. Če vam prej ni bilo mar, ostanimo kar pri tem, pa bomo vsi zadovoljni.
Na podelitvi Stritarjeve me je celotna ceremonija tako šokirala (nisem jaz za ceremonije), da nisem uspel povedati pripravljenega govora v celoti, ampak nič zato, saj tako ni bil nevemkaj; sama jamrarija in (spet) nerganje. Spodaj zato dodajam izjavo, ki sem jo zapisal za STA. Velja pa tisto, kar sem povedal na koncu: Kot kritik se pogosto pritožujem nad mankom kvalitetnega ali sploh uredniškega dela pri knjigah, ki izidejo v slovenščini, zato bi sam – rahlo oskarjevsko – na tem mestu rad izpostavil svojo hvaležnost tistim, zaradi katerih danes pišem tako, kot pišem (in jaz verjamem, da pišem dobro): najprej Dragici Vesković, dolgoletni urednici Mentorja in vodji literarne izpostave na JSKD, ki me je v veliki meri naučila pisati, me vzgojila v kritika, esejista, kolumnista itd.; potem Aljažu Kovaču, bivšemu uredniku AirBeletrine, ki mi je dokončno dopovedal, da ni treba, da je članek o literaturi smrtno resen; in nenazadnje še vedno sveži ekipi AirBeletrine, na čelu z novo urednico Manco G. Renko, ki so me naučili, kako pisati o kulturi in se ob tem še strašno zabavati.
Več o Stritarjevi v naslednjem postu, tule pa samo še obljubljena izjava, ki jo sicer v odlomkih povzemajo različni mediji. Tudi zato, da bo jasno, da v njem citiram Josipa Stritarja, kar se je nekako izgubilo:
Josip Stritar je bil že med mojim študijem slovenistike eden pomembnejših vplivov na mojo držo in moj odnos do literature – vsaj s svojo kritično ostrino, razgledanostjo, visokimi estetskimi merili in nenazadnje »gosposko« vljudnostjo. Nagrade sem zato toliko bolj vesel, ker nosi njegovo ime in me torej posredno, človek rad tako pomisli, vključuje v častitljivo tradicijo kritičnega motrenja slovenske književnosti. Posebno pa tudi zato ker me nagovarja kot »mladega« kritika, saj bi si želel, da kljub razvoju in rasti, ki ju prinesejo skoraj sedemletna praksa pisanja literarnih kritik oziroma izkušnje sodelovanja v slovenskem literarnem polju, izkušnje intenzivnega spremljanja sodobne literarne produkcije, vednost, nabrana med stalnim študijem literarne vede itd., moja kritika ohranja tudi vse tisto, kar navadno povezujemo s pojmom »mladosti«. Morda neko svežino in naivnost, ki včasih meji na pišmeuharsko zlobo, ki pa izhaja predvsem iz prizadetosti, ker knjiga ni tako dobra, kot bi lahko bila ali celo morala biti, vsake toliko pa tudi poklekne v prvinskem občudovanju velike literature.
Zlasti pa se to dobro ujema s tem, da se v vsem tem času ni spremenilo moje prepričanje, ki predstavlja temelj mojega dela: da literarna kritika »kaže na tem in onem, kaj je dobrega in kaj je slabega, kaj je pravega in kaj je napačnega, in […] dokazuje tudi, zakaj je to takó«. Literarni kritik mora biti namreč sposoben branja na dveh nivojih: najprej mora znati brati kot zaljubljenec v književnost, kot nekdo, ki se spusti v tekst z vso potrebno predanostjo – ne, da se v njem izgubi, ampak da bo v nenehnem dialogu z njim soustvarjal njuno zgodbo; potem pa mora istočasno znati brati tudi kot zapeljivec, kot nekdo, ki je že izkušen v ljubezni, ki ve, da bo šel kmalu naprej in zna prepoznati vzorce, podobnosti, simptome (tudi svoje lastne) …, ter ki ljubezen vidi v njeni goloti, z vsemi napakami in pomanjkljivostmi. Literarna kritika mora biti torej povezava ljubezni do literature in znanstvene radovednosti. Tako vsaj berem jaz.
Aljoša Harlamov, pisun 