Brezimne: Dohtar in Povodni mož. Prolog + 1. Poglavje (delovna verzija)

Ljubljana, 30. leta 19. stoletja. Dohtar nekega večera pijan pade v Ljubljanico in se zjutraj prebudi ob truplu umorjene ženske, ki jo je očitno potegnil iz vode. Avstro-ogrska policija ga ima zaradi tega in pesmi Povodni mož za glavnega osumljenca v seriji umorov mladih Ljubljančank, medtem ko nenavadni posebni odposlanec šefa policije, grofa Josefa Sedlnitzkega, z Dunaja verjame, da gre za terorizem radikalnih privržencev panslavizma, katerega vodja naj bi bil prav Dohtar. Tako slednjemu ne preostane nič drugega, kakor da pravega morilca ob pomoči Komisije za uničevanje vina poišče sam – v temnih beznicah predmarčne Ljubljane, med barakami mestnih revežev in med člani skrivnostne prostozidarske lože. Pri tem pa mora obenem pred sumničavim očesom Dunaja skriti prve osnutke revolucionarnega Krsta pri Savici, Julijo Primčevo pa iz krempljev morilca, saj je ta očitno naslednja na njegovem seznamu.

Prolog in 1. poglavje lahko dolpotegnete ali preberete spodaj:

Prolog v pdf:

Prolog

Prvo poglavje v pdf:

1. poglavje

Prolog

Skozi vlažne oči je ravno še videl, kako njeno dolgo krilo drsi za vogal. S težavo se je premaknil, se opotekel nekam v tisto smer, skoraj padel in zaklical za njo, naj se ustavi.

Držal se ga je še razposajen in pijan smeh, držala sta se ga dim in zatohli vonj po kislem. Odnesel jih je s sabo, kot bi posnel pajčevino. Opravičil bi se zaradi vsega tega, če bi le dobil priložnost. Ni bila njegova krivda, da je tako.

Samo za priložnost je prosil, pa bi lahko vse razložil.

Udarci njegovih pet so neenakomerno odmevali po prazni ulici. Prijel se je za tisti vogal, za katerim je še maloprej izginila in se skušal ozreti okoli. Bil je šibek in mučno mu je bilo. Trudil se je dvigniti težko, ogromno glavo. Občutek je imel, da mu nekdo sedi na ramenih in se mu naslanja na teme. Mesto je bilo zaradi tega nagnjeno.

Pa jo je kljub temu še vedno nekako videl. Pravzaprav, videl je zmeraj samo rob njenega krila, ki se je vlekel po tleh, a se nanj prah in umazanija nista mogla prijeti. Nekako pa ni mogel z očmi zajeti ničesar drugega.

Znova se je pognal za njo in moledoval.

Treščil je v zid, pa takoj zatem v drugega, če ne kar v istega. A se je samo odbil, ne da bi čutil udarce. Napel je vse žile in se potegnil naprej po steni, se odgnal s svojimi drobnimi, a nezmotljivo kmečkimi rokami in ji še naprej sledil. Zdaj mu je bila poševnost ljubljanskih ulic še v pomoč. Neslo ga je dol po njih kot po palubi ladje v nevihti.

Dol in dol.

Nehal je klicati za njo. Že dihal je težko, suhi zrak je zajemal s suhimi usti in kar ga je ujel, ga je rezalo po grlu vse do pljuč. Oči so se mu tudi zaradi tega zapirale in noge so se mu tresle. Če bi šlo za karkoli drugega, bi se preprosto vdal. Kar tam bi se ulegel in se prepustil spancu ali utrujenosti … ali kaj je pač bilo tole, kar ga je zmagovalo.

Naprej ga je gnala globoka žeja.

Ni je več videl, a na nekakšno vražjo srečo so noge znale naprej same.

Bolj ko je tekel dol, tišji so bili njegovi koraki in glasnejše njegovo sopenje. Mesto je tu molčalo. Tlak sta zamenjala zbit prah in zemlja. Še dol. Ljubljana je ogromen lijak.

Potem je zamolklo šumenje v glavi, ki ga je ves ta čas, kar je stopil ven, neopazno spremljalo, nenadoma napolnilo bronasto donenje zvonov. Za nekaj trenutkov je zastal sredi jasnine, kot da bi zakorakal v beli dan. Zdelo se mu je, da se je ustavil, da se ne bo mogel več premakniti. Vedel je, da sliši Trnovsko cerkev. Povsem blizu.

Potem je bilo tudi krilo naenkrat tik pred njim, da je poskočil od presenečenja, in je bilo zelene barve ali pa je zdaj prvič opazil, kakšne barve je. In ni stal, niti se ni več opotekal, temveč je že drsel po njem.

Dol, dol po zelenem krilu.

Naenkrat so bili zvonovi neznansko daleč, kot da je padel iz Ljubljane. Slišal jih je visoko nad sabo. Najprej je široko odprl oči, potem še usta, saj ni mogel več dihati. Namesto zraka je vanj vdirala mlačna in mastna voda ter ga povsem ohromila s svojo živo težo.

Tako je lebdel celo večnost in se počasi prepuščal. Bil je sredi dolge tišine, na drugi strani zrcala. Z robov mu je nasproti prihajal topli mrak.

Potem pa je izza zadnjega vogala večnosti priplavala njena bela dlan. Kot trava dolgi prsti, ki so jih nosili valovi, da je bilo videti, kot da mu otročje, zaspano maha.

Premaknil se je, brcnil in se stegnil ter jo s skrajnimi močmi zagrabil. To je bilo zadnje, kar je hotel in mogel storiti.

Njena mirna negibnost se je naselila še vanj. Mrak ga je vlekel vse globlje dol in not, skozi nos in usta. Nazadnje se ga je v njem nabralo že toliko, da se je strdil v samo temo.

Prebudila ga je močna brca, ki mu je pognala smrdljivo vodo iz ust in nosu. Zrak je sunkoma vdrl vanj. Pljuval je in bruhal in se cedil ter skušal obdržati oči odprte, a se mu je pred očmi preveč bliskalo. Sonce mu je vroče sedelo na glavi in ga kljunilo po njih, vsakič, ko je pomežiknil.

Nazadnje se je nekako uspel obrniti toliko, da je imel obraz v senci. Tako je lahko previdno odprl oči, medtem ko se je še naprej davil z vodo.

Najprej je zagledal manjšo množico, ki je stala više zgoraj na obrežju in s stisnjenimi ustnicami bolščala vanj. Strogi obrazi Ljubljančanov na poti k nedeljski maši. Spet so dobili nekaj, o čemer se bodo lahko šepetajoče zgražali med obredom.

Potem je pogledal, odkod senca, v katero se je umaknil.

Nad njim se je dvigal stražnik in se pripravljal, da ga s težkim čevljem dregne še enkrat. Tudi to je bil znan, skorajda domač prizor. Še malo pa bi si oddahnil.

Bil je dovolj le trenutek, ko je ugotovil, da desne roke ne more potegniti k sebi in je zasukal glavo, da bi pogledal, kje mu je obtičala.

Požrl je nazaj vso vodo, ki je še hotela ven.

Nohte je imel zarite v zmehčano meso koščene bele dlani. Dlani, ki se je nadaljevala v mrzlo žensko bakreno zelene barve, ki je ležala zraven njega.

Razbrcanih nog in napihnjenega trebuha, kot da bo rodila reko. Zadrgnjenega, zmečkanega vratu in razbite glave s črnimi, štrlečimi ustnicami. Kar je bilo na prvi pogled videti kot prepereli kosi taknine, ostanki obleke, ki bi v trakovih visela z nje, je bila v resnici njena koža.

Glavo je imela ljubeče obrnjeno proti njemu. Strmela je vanj, z odprtim ribjim očesom in z gnilo luknjo, ki jo je imela namesto levega.

Z njo mu je videla tja do dna.

Hotel je planiti pokonci. Skočiti stran. Spustiti jo iz rok. Zbežati.

Naslednji trenutek je stražnik uresničil svojo namero. In ni šlo za pomilovalni dregljaj. Bila je brca, ki ga je zadela v rebra in ga vrgla proti tistemu dnu.

1. poglavje

“Kva dogaja, dohtar?”

Nekaj prav umetelno grdega, zanemarjenega in sršeče kocinastega je sililo vanj, pa ni bila njegova sestra.

Povsem se je ovedel, kar je imelo za neizbežno posledico, da mu je postalo neznosno slabo. Skušal se je umakniti mešanici vonjev po alkoholu, sesirjenemu mleku in tobačni gnilobi, ki je prihajala iz ust starega, a je lahko samo lezel s hrbtom gor po zidu. Pa še to ne ravno uspešno.

Bolečina je očitno potrebovala še trenutek več, da se je dokončno zbudila, a ko se je, ga je takoj vrgla po tleh. Nikoli je ni dobro prenašal, zdaj pa je prav živalsko zacvilil – kot bi mu puščala duša. In toliko, da mu ni res; rebra so pritiskala noter, medtem ko ga je od notri napihovalo ven. Lahko bi ga strlo in razneslo naenkrat.

Kdor bi ga sedaj prvič videl, bi imel najbrž dokaj slabo mnenje o avstroogrski policiji. Toda resnica je, da je bil dohtar takole slabo videti skoraj vsako jutro zadnjih nekaj let, četudi se je zbudil v domači postelji. Bledega, postrganega lica, ki je imelo edino to prednost, da ga ni bilo treba pogosto briti, majhnih, solzečih se oči od stalne neprespanosti, mastnih, zlepljenih dolgih las, ki so že izgubljali svojo kodravost in siveli od dima, v pomečkani obleki, ker se je v njej pogosto zavalil v posteljo, in napihnjenega trebuha. Zdaj sicer od vode, vsakodnevno pa od vina. Čeprav je bila razlika med vodo in vinom v marsikateri ljubljanski beznici res bolj filozofske narave.

Seveda to tudi nikakor ne pomeni, da človek, ki se zbudi v hladni celici ljubljanske policijske prefekture, nima drugih skrbi kot te, kakšno pričesko ima. A ta trenutek je skušal dohtar samo ostati čim bolj pri miru, čim bolj plitvo dihati in tako počakati, da v miru umre.

Stari, ki mu je izrekel dobrodošlico v budnost, se je čez čas umaknil za nekaj korakov stran, kar je pomagalo vsaj malo. Čeprav je potem lahko ugotovil, da je bil možakarjev zadah kot duh mokrocvetočih rožic v primerjavi s tem, kar je hlapelo od njega. Smrdel je po postanem znoju, po človeških iztrebkih, naj so ti šli skozi zgornja ali spodnja vrata, po scalnici in crknjenih ribah.

To je bil brez dvoma vonj po Ljubljanici, toda nikakor mu ni bilo jasno, zakaj bi bil prepojen z njim.

V ustih je imel slab okus, kakor da je skušal čez noč prežvečiti cenzurne predpise. Pljunil je in krvavi pljunek se je pridružil zvezdastemu posušenemu madežu na tleh. To je pojasnilo vsaj to, od kod občutek, da se mu je obraz skrčil in ga ne more prav uporabljati.

Počasi in previdno se je končno uspel spraviti v sedeč položaj in se z oddihom naslonil na kamnito steno. Iz žepa je potegnil robec, ki je bil vlažen in smrdeč kot vse, kar je imel na sebi, a manj kot on sam. Obrisal se je okrog ust in strnjeno kri z lic ter se useknil vanj.

Stari ga je napeto gledal z onega kota celice in očitno nekaj potrpežljivo čakal. Vse, kar je imel na sebi, je viselo z njega, še najbolj pa spodnja čeljust in dolge žilave roke. Ob pogledu na vse to se je dohtar neprijetno zdrznil, a še preden bi lahko sploh začel razmišljati, kaj in kako, je starega potrpežljivost minila in se je znova zapodil vanj.

“Kva ste pa tokrat storil, da je prišel sam hudič po vas?” je zašepetal stari.

Hotel mu je nekaj odgovoriti, pa je samo rignil. Hotel je ujeti neko misel, pa je njega ujela podoba.

Vdrte črno-vijolične maroge na njenem vratu. Napihnjen trebuh, kot da bo vsak čas nekaj planilo iz nje. Izpraznjeno oko, ki je gledalo vanj. Polomljeni prsti na razpraskani roki. Za katero jo je tesno držal.

“Kaj sem storil?” Nenadoma se je spomnil jutra, kolikor se ga je pač sploh zmogel spomniti. “Sem kaj storil?”

“Ježeš, dohtar! A tako ste ga spet nagnili, da se nič ne spomnite, hihi? To pa ne bo dobro, sploh ne.” Stari se je zabaval, kot se zabava gorenjski kmet, ko mu crkuje krava ravno takrat, ko so jo prišli zaplenit biriči.

Skušal se je strezniti in urediti misli.

“Bil sem v Peklu …” Tu se mu je zataknilo, kot navadno. Potem je bilo nenadoma jutro, ko se je prebudil ob mrtvem dekletu. Ni vedel, ali ga je streslo ali se je stresel sam.

“In zdaj je prišel hudič po vas, hihi! Vam je Podbojevka račun zaprla, pa je prišel terjat, kar ste zapili …”

Ni ga poslušal. Za nekaj trenutkov ni mogel slišati sploh ničesar.

Stari je sédel tesno zraven njega. Bil je nemaren kot večina kranjskih potepuhov, ki jih je bilo že težko ločiti od mestnih revežev – še posebno, če si kot večina vrlih meščanov bele prestolnice Krajnske neprestano odvračal oči. A izdajalo ga je od težkega dela zavozlano in zasušeno telo.

“Samo kaj, dohtar, ko to ni te vrste hudič.” je nadaljeval in ga znova predramil.

“Katere vrste?”

“Take vrste, da bi terjal nekaj, kar morebiti še lahko vrnete.”

Počasi je prihajal k sebi. Kar ni pomenilo, da je razumel dosti več kot prej.

“Verjemite mi, tudi zapitega pri Podbojevki ne morem nikoli več vrniti.”

Starec ga je pogledal od strani, kakor da mu skuša dopovedati, da zdaj pa res ni čas za šalo.

“Ta je dunajski hudič.” je skoraj zašepetal. “Iz pekla, ki je samo za Kranjce.”

“Dunajski hudič?”

“Dunajski.” je ponovil in pljunil rjavo po tleh predse. “Naj se moji stari grlo posuši, če ni res. Sem bil zraven, ko so odpeljali barona Tauffererja. Prav taki so bili. In če je sedaj eden od njih prišel po vas, dohtar … Se Gospod ni usmilil vaše duše.”

“Tauffererja?” Skušal se je spomniti, od kod neki mu je ime zvenelo tako zelo znano.

Toda dlje od tega, da je igral odmev, ni prišel, ker se je stari nenadoma spet pognal na noge, kot da bi točno vedel, da prihajajo. Še enkrat je pljunil in se postavil v kot. Takoj naslednji trenutek so se odprla vrata v celico in prikorakal je stražnik s ključi in režečim se izrazom na obrazu.

Stari si je vidno oddahnil, kar je najbrž pomenilo, da nista v prisotnosti peklenskih služabnikov. Spet se je obrnil k dohtarju.

“Vam bom gvišno pol eno pesem zapel, hihi. Da boste slišal, da niste edini, ki znate verze klepat.”

“Za tebe, hlapec dunajski, imam pa tole.” obrnil je zadnjico proti policaju in mastno prdnil. “Veter z juga!”

Stražnik je brcnil proti starcu, ampak ta je imel pošvedrane siromašne čevlje, pa še zadel ga ni, saj je stari skočil spet v kot in se hihital, kot bi ga žgečkali. Potem se je nehal meniti zanj, še več, tudi sam se je še naprej režal, in je tako raje pomagal dohtarju, ki se je medtem skušal pobrati sam, na noge.

Ko ga je potisnil proti vratom, se je stari zadrl za dohtarjem.

“Boste povedali, kako vam dopade. Pa bova morda kaj menjala.” in še nekaj, toda vrata za njim so se že zaprla.

Kako vam je všeč? Kako vam ni všeč? Predlagajte, komentirajte spodaj ali pa pridite jutri v THL: glej prejšnjo objavo.

Advertisements

Imaš mnenje?

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s