Zaradi dopusta s precej zamude najavljam, da je v začetku julija izšla nova številka revije Mentor (letnik 34, številka 3). [Povezav do naše strani tokrat izjemoma ne bom dodajal, ker je v prenovi. Dodam naknadno.]
Zame je tale nov zvežčič prav poseben, ker je prvi, pod katerega sem podpisan kot glavni urednik. To zame pomeni veliko odgovornost, obenem pa tudi precejšnjo čast. Vsem tem občutkom sem posvetil uvodnik v številko; tule objavljam zaenkrat samo odlomek, začetek besedila:
Ko sem leta 2007 prišel k Mentorju, sem bil naiven, neizkušen in poln idealov glede dela v kulturi. Tudi kar precej prestrašen. Z gim
nazije in s Ptuja me je na slovenistiko v Ljubljano vodila literatura. Želel sem si brati, preučevati in nekaj malega tudi pisati »lepe knjige«. V prvem letniku sem sicer že dobil svojo dozo deziluzije, a ta vseeno še ni bila tako močna, da bi me resneje pritisnila ob trda realna tla. Moj prihod k Mentorju je ta spomin potem kvečjemu povsem izbrisal. Tja me je napotila profesorica, kasneje moja mentorica, na poizvedovanje glavne urednice revije Dragice Vesković po novih, mladih piscih. Torej sem na uredništvo prišel ne zato, ker bi se za tem strašno gnal, ker bi si to priložnost priboril, ampak zato ker je nekdo v mojem delu prepoznal določeno kvaliteto in potencial. Ne vem točno, s kakšnimi romantičnimi predstavami sem se takrat hranil, da se mi je to zdelo tako zelo važno – da sem v tem hotel videti prst usode. Skratka, prepričan sem bil, da je bolje biti nadarjen in odkrit po srečnem naključju, kot veljati za zavzetega, pridnega delavca in si izboriti položaj sam.
Aljoša Harlamov, pisun 