Janez Vrečko: Srečko Kosovel: monografija

»Slovensko, sodobno, evropsko in večno«

Kakšna naj bo monografija o pesniškem geniju, če ne prav tako izjemna? Janez Vrečko se s slovensko avantgardo ukvarja že vse od doktorata v osemdesetih, zato lahko monografija o Srečku Kosovelu upravičeno in v pravem pomenu besedne zveze velja za njegovo življenjsko delo. Obsežna knjiga je pisana z retorično spretnostjo, ki jo bodo takoj prepoznali vsi, ki so poslušali kakšno od profesorjevih predavanj, z nalezljivim entuziazmom za literaturo in umetnost nasploh, z erudicijo ter s posebno samoumevnostjo, s katero se poglablja v umetniška dela, pri čemer nikoli ne pozabi na tisto primarno ugodje, zaradi katerega vsi, ki se ukvarjamo z literaturo, to navsezadnje sploh počnemo – užitek ob občudovanju lepote. Srečko Kosovel: monografija je poglobljen, tenkočuten uvid v življenje, še bolj pa v delo tega pesniškega diamanta. Diamanta ne le zato, ker je v izjemno kratkem času ustvaril edinstveni, evropsko oziroma svetovno primerljiv opus, ampak tudi zato, ker je bil – posebno, če upoštevamo njegovo mladost – človek preprosto neverjetne intelektualne in duhovne širine in je imel kot umetnik skoraj nepregledno množico faset.

Janez Vrečko: KosovelKot avantgardni umetnik je svojo umetnost tudi intenzivno živel, zaradi česar bi se lahko pošalili, da se njegova notranja, poetična kompleksnost kaže že v številu njegovih imen. Vrečko je njegov življenjepis, ki knjigo odpre, naslovil s Srečko, Felix Joseph, Kvintilijan, Felice: kot peti od otrok Antona Kosovela in Katarine, rojene Stres, bi po župnikovem predlogu moral dobiti ime Kvintilijan, a je bil po botrovem vztrajanju krščen kot Felix Joseph, podpisoval pa se je tudi še kot Srečko ali Felice. Iz njegove kratke biografije je zanimivo tudi manj znano dejstvo, da si je Kosovel z izdajanjem glasila Lepa Vida, mesečnika istoimenskega literarnega krožka, nakopal tolikšne dolgove, da ni mogel uresničiti številnih drugih ambicioznih projektov, ki si jih je pozneje neutrudno zastavljal, npr. konstruktivističnih revij (KONS, Volja, Europeslave itn.). Ali pa to, da je izid njegove pesniške zbirke, ki naj bi nosila naslov Zlati čoln, preprečila bratova intervencija. Vrečko po nekaterih indicih predvsem v Kosovelovi korespondenci sklepa, da je mladeniču takrat pravzaprav šlo, prej kot za prodor na slovensko pesniško prizorišče, za to, da bi s poezijo vendarle tudi nekaj zaslužil in si tako finančno opomogel. Zlati čoln je bil zanj slejkoprej samo sredstvo, s katerim bi za sabo, na »starem« bregu, pustil »baržunasto liriko«, šele v poznejših delih pa bi slovenski javnosti predstavil tisto poezijo, ki jo je imel za resnično moderno. Avtor prepričljivo dokazuje, da ima pri tem v mislih konstruktivistično poezijo, ki jo je v tistem času, dobrega pol leta pred smrtjo, že intenzivno ustvarjal. Po zagorskem literarnem večeru februarja 1926 je pesnik v ledeno mrzli čakalnici železniške postaje dočakal predvsem močan prehlad in za njegovimi posledicami, kombiniranimi najbrž z neredno prehrano in prevelikimi duševnimi napori, pozneje umrl. Pri čemer se zdi Vrečkovo špekuliranje o sporu med njim in drugimi udeleženci literarnega večera (Kreft, Gspan, Debevec, ki so v nasprotju s Srečkom prespali v nekem zakurjenem stanovanju) ob siceršnjem panoramskem opisu Kosovelove močne osebnosti toliko verjetnejše.

Kosovel je torej umrl pri dvaindvajsetih, za časa svojega življenja ni objavil skoraj nič, pisal pa neumorno in po dognanjih literarne zgodovine vsaj v štirih »registrih«: impresionistično, ekspresionistično, konstruktivistično ter socialnorevolucionarno poezijo. Vrečko pesnika riše hkrati kot izredno radovednega intelektualca, ki je skorajda obsedeno prebral in preučil vse, kar je dobil v roke, in kot intuitivnega misleca, ki je z mikroskopsko preciznostjo dojemal filozofsko in literarnoestetsko zaledje ter kulturni pomen posameznih tokov umetnosti divjega 20. stoletja. Pri tem je zanj pomembno vlogo igrala srbska revija Zenit, ki je zavoljo svoje enciklopedične, albumske narave seznanjala bralce z vsem sočasnim avantgardističnim dogajanjem: z berlinskim konstruktivizmom, De Stijlom, madžarsko avantgardo, češkimi poetisti, italijanskimi futuristi ter ruskim suprematizmom, konstruktivizmom itn. Kosovela je zanimalo prav vse, znal pa je iz te kakofonije glasov in idej izluščiti bistvo in predvsem najti zase tisto, kar mu je ustrezalo individualno in kar je lahko prežel s slovensko literarno tradicijo. Sicer pa je o sebi vse povedal sam, ko je svoje življenje označil za »slovensko, sodobno, evropsko in večno«.

Vrečko v razpravi izpodbija časovno sukcesivno urejenost Kosovelovih umetnostnih obdobij, kakršna je bila doslej prisotna v obliki t. i. ustvarjalnih faz, in ugotavlja, da so bila ta v njegovem delu vseskozi prisotna, sinhrona in v odnosu medsebojnega rivalstva, kar se gotovo sklada z vsem predhodno napisanim. Znotraj tega se sam osredotoča predvsem na konstruktivizem in ga postavlja v razmerje do pesnika ter do drugih tokov. Ostro zavrača vsakršno povezovanje pesnika s futurizmom; v začetku je bil sicer »usodno podvržen« Antonu Podbevšku, vendar se je od njega hitro oddaljil predvsem zaradi njegovega antitradicionalizma in apologije tehnične civilizacije, kar sta tudi osrednji žarišči futurizma. Kosovelovo poezijo, ki ji je bil zmeraj za trdno podlago impresionizem, je v nasprotju s tem prežemala narava in njeno krožno gibanje. Od povezav s futurizmom, ki je oplajal italijanski fašizem in se skoraj do nerazločnosti prepletel z njim, pa ga je odvračala seveda tudi narodna zavest. Manj jasne so recimo razlike oziroma odnosi med ekspresionizmom in konstruktivizmom, dotikajo se predvsem njihovih filozofskih osnov (v ekspresionizmu je človek eshatološki cilj odrešitve, v konstruktivizmu pa njen temelj); Vrečkovo oziroma Kosovelovo razpravo je na tem mestu zaradi omejenega prostora težko zgoščeno povzeti, gotovo pa gre za dragocen prispevek k svetovni literarni zgodovini. Prav tako po Vrečku Kosovel ni bil naklonjen dadaizmu, ki ga je imel za »igračkanje s formo« itn. Tudi politična stran Kosovelove estetike je bila tesno povezana z dogajanjem v Rusiji, s socialistično idejo, a primarno vendarle s konstruktivizmom – v osnovi je namreč šlo predvsem za etično prenovo človeka, povezano z »idejo konstruktivne afirmacije življenja«. Pri tem je treba poudariti, da se je Kosovel dobro zavedal položaja inteligence po revoluciji; z dogajanjem na oni strani Urala ga je seznanjal prijatelj Ivo Grahor, ki je tja potoval in mu v Ljubljano pošiljal najnovejše knjige – tudi literaturo ruskega konstruktivizma.

Razprava pa je torej v glavnem osredotočena na Kosovelov konstruktivizem, pri čemer Vrečko ostro polemizira z večino drugih raziskovalcev, ki so to povezavo največkrat ovrgli. Razlikuje med konsi, ki so nastajali še pod vplivom zenitizma, imenuje jih kompleksi, in med konsi, ki so nastajali po njegovi natančnejši (z Grahorjevo pomočjo, mimo revije Zenit) seznanitvi s samim virom konstruktivizma in so »zgrajeni po načelu gruzifikacije [je maksimalna obremenitev teme], fokusizacije in prostorsko-časovne protigravitacijske teorije Ela Lisickega, Selvinskega, Zelinskega in Tatlina«. Pri prvih je šlo za poigravanje s formo, naključno sopostavljanje časopisnih naslovov, brez investicije pomena in prostorske dimenzije – pozneje te svoje poskuse s samokritičnim humorjem imenuje »zenitistične štrudlje«. Ko pa prestopi »most nihilizma« – kot slikovito in subtilno svoj razvoj označi pesnik – in prenese likovna in predvsem arhitektonska spoznanja v literaturo, nastane pravi literarni (Kosovelov) konstruktivizem oziroma pravi konsi: pri slednjih gre torej za biološko spojenost oblike z vsebino, za organsko konstrukcijo – namesto futurističnega Maschinenkunst konstruktivistični Kunstmaschine. Poleg semantične imajo pravi konsi vsekakor tudi prostorsko dimenzijo; prostorsko je treba dojemati vstavljanje inženirskih skic in podobnega »neumetniškega« in »življenjskega« materiala v pesmi, pa tudi nelinearno postavitev besed, pri kateri gre za to, da črke »rasto v prostor« in da besede postajajo stvari (in ne predmeti; po asociaciji s stvarstvom, ki nakazuje predvsem avantgardistično tendenco po vstopu v življenje oziroma modernistično težnjo po pristnejšem izkustvu realnosti). S stališča sodobne literarne teorije se zdi pomembna ugotovitev, da pri tradicionalnih lirskih pasažah v konsih nikakor ne gre za »Kosovelovo eminentno lirsko naturo, ki je ni mogel preglasiti noben izem dvajsetih let«, ampak taki vstavki delujejo kot tuji fragmenti, montirani v pesem, v funkciji potujitvenega efekta.

Skratka, pred sabo imamo v vseh smislih izjemno študijo o Kosovelu in njegovi poetiki in edina težava, ki jo je z njo mogoče imeti, je prav težava njene izjemnosti. Zdi se, da profesor Vrečko svoje sklepe večkrat jemlje kot preveč samoumevne, preveč očitne, s čimer pogosto dela krivico svojim predhodnikom oziroma drugim raziskovalcem Kosovelovega opusa. Če ga s predavanj poznamo kot meščanskega v tistem žlahtnem pomenu besede, kot kozmopolita in gentlemana, je v knjigi do drugače mislečih polemičen in oster skoraj do bolečine. Kosovelov stik s konstruktivizmom po zaslugi njegovega večletnega raziskovanja gotovo ni (več) vprašljiv – toda kot se za literaturo navsezadnje spodobi, za pesniškega genija pa še posebno, vse (vsem) pač ne more biti tako kristalno jasno. Veliko Vrečkovih argumentov temelji na interpretacijah bodisi pesniških tekstov bodisi lakoničnih, sentenčnih dnevniških zapiskov, vsekakor izjemno prepričljivih in lucidnih interpretacijah, a še vedno »samo« interpretacijah. Zato ni prav nič čudno in je celo dobrodošlo, da je mogoče marsikaj, kar Vrečku kaže zgolj na konstruktivizem, interpretirati ne le futuristično, ampak s celo plejado drugih tokov, imen ali del, ki so naseljevala moderno književnost tistega časa in ki bi lahko navdihnila Kosovela. Pri čemer se umetniška praksa marsikdaj ni skladala s programskimi in manifestnimi izjavami njihovih avtorjev, med posameznimi koncepti pa je danes, z zgodovinske razdalje, včasih preprosto nemogoče jasno razločevati, saj je šlo – kot pri Kosovelu – za medsebojne zavestne in nezavedne vplive in odkrite ali prikrite antagonizme.

____________________________________________________________________________________

O Kosovelu sem sicer v soavtorstvu z g. Ravelom Kodričem pisal tudi na Zauberbergu, v objavi z naslovom Kosovel in Zenit II, Kosovel in Martelanc.

___________________________________________________________________________

Pogledi logoJanez Vrečko: Srečko Kosovel: monografija. Založba ZRC, ZRC SAZU, Ljubljana 2011, 555 strani, trda vezava, 35 €.

Pogledi, številka 12 (27. junij 2012)

Advertisements

Imaš mnenje?

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s