Alojzija Zupan Sosič: Na pomolu sodobnosti ali o književnosti in romanu

Transrealizem in sodobni slovenski roman

S sodobno literarno produkcijo se ukvarja le malo raziskovalcev, zlasti malo tistih, ki so vpeti v akademsko delo. Na določen manko je pokazal tudi lanski simpozij Obdobij, posvečen literaturi zadnjih tridesetih let, kjer sta kvaliteta in relevantnost prispevkov precej nihali. Pri večini je bilo opaziti predvsem določeno previdnost na tisti točki, ko bi bilo treba potegniti črto in navesti sintetične ugotovitve, ki bi presegale obravnavane primere. Povsem drugače je s prispevki urednice zbornika omenjenega simpozija, dr. Alojzije Zupan Sosič. Že s svojima prvima dvema monografijama, Zavetje zgodbe (2003) in Robovi mreže, robovi jaza (2006), je pokazala, da za poglobljeno raziskovanje sodobne literature in njeno umeščanje v zgodovino ni nujno čakati na t. i. »zgodovinsko distanco«. Kar je res najbrž zgolj takrat, kadar se na književnost gleda z že imanentne razdalje. Alojziji Zupan Sosič poleg lucidnosti pri interpretiranju literarnih zgodb, ki je nujna za vsakega pravega raziskovalca literature – in teh je pri nas vsekakor dovolj –, to pri sodobnem slovenskem romanu uspeva tudi zato, ker besedila postavlja na ozadje žanra in ker je eden od njenih kriterijev literarna kvaliteta.

Kot za vsako pravo holivudsko trilogijo, se tudi za avtoričino zadnje delo z naslovom Na pomolu sodobnosti ali o književnosti in romanu zdi, da je pravzaprav predzgodba prvih dveh. Ne zato, ker drugi, analitični del knjige z lakoničnim naslovom O romanu vsebuje obravnave nekaterih relativno starejših romanov, ampak ker v prvem delu, O književnosti, dodaja svojevrstno refleksijo lastne raziskovalne metode ter kritiko književnosti in literarne vede v postmoderni dobi, ki sta bili v prejšnjih knjigah, bolj osredotočenih na sama besedila in manj na golo teorijo, manj izpostavljeni. Knjiga poskuša po besedah v uvodu »krmariti med apokaliptičnim in hedonističnim videnjem književnosti«. Pri tem lahko za apokaliptično okličemo vizijo literature v 21. stoletju, ki jo od zunaj zaznamujeta zlasti globalizirana hiperprodukcija oziroma kar »vsesplošna skribomanija« in medijska konstrukcija resničnosti, ki »ne oblikuje samo bralnega seznama (uspešnic), ampak je začela sooblikovati tudi bralni horizont posameznika in literarni kanon, pri tem pa vseskozi oznanjati (lažni) egalitarizem«. Na prvi pogled se ta spoznanja slišijo precej antipostmodernistično, posebej v slovenskem prostoru, kjer očitno prevladuje poenostavljen, idealiziran pogled na postmodernizem kot na obdobje, ki naj bi uporniško zasulo zev med visoko in nizko umetnostjo – ki pa pogosto ni nič drugega kot slab izgovor za legitimacijo hedonističnega gledanja na leposlovje. K temu je, kot izpostavlja avtorica, pripomogla tudi literarna veda, saj se je zadnjih nekaj desetletij ukvarjala najprej sama s sabo in s tem, kako se čim udobneje namestiti v trenutno modni kulturologiji.

Alojzija Zupan Sosič: Na pomolu sodobnostiAvtorica zato meni, da je vsekakor znova čas, da se vrnemo k raziskovanju literarnosti, ki je »osrednja, določujoča in bistvena lastnost« literature, ter zavrača enostavne antiesencialistične razlage, ki so obstale na tem, da med literarnimi in neliterarnimi besedili ni nikakršne razlike. Z naslonitvijo na kategorijo dominante ugotavlja: »Četudi se npr. v reklami pojavijo prvine literarnega besedila (verzi, metafore, skriti pomeni, fikcijskost), je reklama neliterarno besedilo, na kar nakazujeta njena komercialna vloga in prilagojenost množičnemu sprejemniku, prav tako tudi neliterarne prvine: enopomenskost, shematičnost, nereflektirana stereotipnost, popreproščanje …«. Njen pristop je povezava med dvema skrajnostma; ruski formalizem je samo historična vstopna točka, pri razvijanju svoje paradigme upošteva tudi poznejše pristope h književnosti, ki so literaturo dojemali v prvi vrsti kot konvencijo, zato literarnost umešča v razmerje med znotrajbesedilnimi in zunajbesedilnimi določnicami. Literarnost je torej premična kategorija, ki je sestavljena iz bolj ali manj ustaljenih lastnosti literarnega besedila, kot so destruktivna konstrukcija (literatura istočasno spoštuje in prekoračuje uveljavljena pravila in konvencije), univerzalnost v singularnosti (zmožnost literarne komunikacije med avtorjem, besedilom in bralci različnega časa, prostora in družb), polisemičnost (večpomenskost), avtoreferencialnost (naravnanost literature same nase) in fikcijskost. Medtem ko zunajbesedilno literarnost sooblikujejo procesi: literarne pogodbe (dogovor med avtorjem, besedilom in bralcem o poznavanju pravil literarnosti), literarne kompetence (sklop pravil, konvencij in žanrov, ki bralcu pomagajo v procesu razumevanja književnosti), literarne intence, literarne empatije (zmožnosti vživljanja v besedilo) ter literarnega vrednotenja. Tak koncept pokriva celoten literarni sistem, v čemer jasno sledi sodobnemu pojmovanju književnosti kot celote oziroma sistema; hkrati pa se ne izogiba podajanju, kolikor je le mogoče jasnega in natančnega odgovora, kaj literatura je. Kolikor mi je znano, gre za tudi v svetovnem merilu izjemno in obenem izjemno praktično sintezo spoznanj dobrih sto let literarne znanosti.

V nadaljevanju avtorica še natančneje začrta meje literature oziroma meje kvalitetne literature. V poglavjih, kjer se ukvarja s trivialnostjo, tako ponovno odpira zev med visoko in trivialno književnostjo ali bolje, pokaže nanjo dovolj prepričljivo, da se bo marsikdo ovedel, da je bila ves ta čas odprta. Skratka, ni res, da je postmodernizem zabrisal meje med umetniškostjo in trivialnostjo, prej nasprotno: »Postmodernizem je zelo očitno pokazal, da je potrebno ločevati med trivializacijo in trivialnostjo: prva je postopek oziroma proces, druga pa posledica dosledne trivializacije.« Trivializacija je postopek vpeljevanja trivialnih značilnosti v netrivialno besedilo in preigravanje z njenimi različnimi procesi (postmodernizem je to počel s precejšnjo mero kritične ironije), trivialno besedilo pa »posledica doslednega uvajanja vseh procesov trivializacije in s tem postavitve trivialnosti kot vrhovnega načela«. V jasnem kontrastu z literarnostjo trivialnost znotraj besedila določajo estetika istovetnosti (trivialno besedilo upošteva večino ali vse literarne konvencije), simplifikacija (poenostavljenost) in monosemičnost; zunaj pa jo oblikujejo literarna kompetenca (nekateri bralci literarnosti sploh ne morejo dojeti in vso književnost razumejo le v okviru trivialnega pola), literarna empatija (taki bralci iščejo užitek v znanem, omejujejo se na poistovetenje z likom ali dogajanjem, vživljanje v drugega, drugo oziroma drugačno pa zavračajo) in literarno vrednotenje (bralcu je najbolj važna všečnost ali berljivost). Morda je znotraj tega sintetičnega modela nekoliko premajhen poudarek na avtorjevi intenci in deležu, ki ga imajo pri izbiri in recepciji trivialne književnosti množični mediji, vendar se avtorica k temu vrne pri analizi Petelinjega zajtrka kot knjižne in filmske uspešnice.

Zadnja poglavja prvega dela so posvečena slovenski literaturi po 1990. Alojzija Zupan Sosič zanjo predlaga poimenovanje transrealizem, ki je v literarni kritiki že naletelo na strokovni konsenz. »Transrealizem nam že s svojo predpono nakaže, da je tesno povezan s prejšnjimi realističnimi smermi in da v svoji ponovljivosti in sinkretičnosti pridobiva nove razsežnosti, prepojene s prenovljenim položajem literarnega subjekta« – to posebno duhovnozgodovinsko in čustveno stanje postmodernega subjekta imenuje nova emocionalnost in ga je razčlenila že v knjigi Robovi mreže, robovi jaza; v transrealizem pa umešča romane, ki jih je v prvi knjigi imenovala modificirani tradicionalni roman z realističnimi potezami. Če strnem: transrealizem označujejo prevlada realistične tehnike, višja mera idealizacije in hiperbolizacije, zahteva po berljivi zgodbi, odsotnost raztezanja estetike v socialno, preigravanje z uveljavljenimi žanrskimi, stilnimi ali pripovednimi obrazci, obračanje od družbenega k intimnemu … Vsekakor značilnosti, ki jih opažamo v slovenski prozi vsaj zadnjih dveh desetletij.

Poleg že omenjenega prispevka o Petelinjem zajtrku kot knjižni in filmski uspešnici, v katerem avtorica analizira promocijske poteze, uporabljene v kreiranju na eni strani knjižnega »bestsellerja« in na drugi strani filmskega »blockbusterja«, je iz drugega dela knjige treba izpostaviti še poglavje o Bartolovem Alamutu, kjer je govora tudi o njegovih kvalitetah oziroma nekvalitetah, kar je bilo ob vsej evforiji ob prenovljenem zanimanju za roman v tujini prevečkrat potisnjeno na stran, medtem ko sta analizi Deklevovega Pimlica in Jančarjevega Severnega sija pisani za njuno didaktično uporabo v šoli in predstavljata paradigmatičen primer obravnave odlomka oziroma besedila pri pouku slovenščine.

Čeprav je knjiga pravzaprav zbirka prispevkov (gre za daljše, prvotne oziroma razširjene različice člankov), predhodno objavljenih v strokovnih publikacijah,odlično deluje kot celota in predvsem v svojem prvem delu predstavlja nekakšno teoretično zaokrožitev, pa tudi nadgradnjo prejšnjih dveh avtoričinih monografij. Tako zaradi svoje znanstvene sodobnosti in celostnosti kot uporabnosti ter preglednosti bo odlično orodje najprej za strokovne bralce in nadaljnje raziskovanje slovenske proze in (transrealističnega) romana, pa tudi za tiste, ki bi radi prešli od trivialnega in užitkarskega k poglobljenemu, kritičnemu branju. Za tiste torej, ki ne stojijo le na pomolu in opazujejo igro valov na morju popisanih strani, ampak ki bi se radi potopili vanj in prinesli kaj iz globin tudi s sabo na obalo.

Knjiga bo tako zaradi znanstvene sodobnosti in celostnosti kot uporabnosti ter preglednosti odlično orodje za strokovne bralce in nadaljnje raziskovanje slovenske proze in (transrealističnega) romana, pa tudi za tiste, ki bi radi prešli od trivialnega in užitkarskega k poglobljenemu, kritičnemu branju.

_____________________________________________________________________________________

Pogledi logoAlojzija Zupan Sosič: Na pomolu sodobnosti ali o književnosti in romanu. Litera, Maribor 2011, 231 strani, mehka vezava 21,50 €.

Pogledi, številka 5 (14. marec 2012)

Advertisements

Imaš mnenje?

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s