Matjaž Lunaček: Za drugačno usodo. Psihoanalitična teza o Krstu pri Savici

Vsega je kriva Bogomila

Prešernov Krst pri Savici je eno najpomembnejših literarnih besedil v slovenskem nacionalnem kanonu, če ne celo tisto najpomembnejše – veliki nacionalni Tekst. Pri tem se njegovi literarnovedna in narodnozavedna relevantnost enkrat prekrivata in medsebojno dopolnjujeta, spet drugič izpodrivata ter izključujeta in je pomembnost epske pesnitve odvisna od posameznikove ideološke oziroma vrednostne ocene. Ali Črtomirjev krst interpretiramo kot »vdajo/izdajo« slovenstva ali kot njeno nujno »prilagoditev« ali kako drugače. Vsekakor gre za delo, ki je pomensko izredno odprto in omogoča neprestano posodabljanje in sprotno aplikacijo na pomembnejše zgodovinske dogodke nacionalnega pomena, ki vključujejo srečanja oziroma soočenja z drugimi nacijami (nazadnje ob vstopu Slovenije v Evropsko unijo, kot lahko beremo na Wikipediji). Teh različnih, med sabo tekmujočih interpretacij, analiz in predelav se je v zgodovini prešernoslovja nabralo že toliko, da se zdi skoraj nemogoče najti prostor še za kakšno.

Matjaž Lunaček: Za drugačno usodoMatjaž Lunaček je v svoji monografiji Za drugačno usodo: Psihoanalitična teza o Krstu pri Savici takšno »tržno nišo« gotovo našel, zato je vsekakor upati, da bo drugačna usoda doletela predvsem knjigo sámo in da njen podnaslov potencialnih bralcev ne bo odgnal v strahu pred zapletenimi večstavčnimi povedmi in tujejezičnimi izposojenkami. Knjiga je namreč knjižica v velikosti in obsegu namiznega koledarja in vsaj pri tem videz ne vara; prebrati jo je mogoče v enem popoldnevu. Prej kot za strogo strokovno razpravo, namenjeno raziskovalcem potlačenih duševnih vsebin ali književne hermenevtike, gre za neke vrste daljši esej, kar pomeni, da je napisana dovolj neposredno in splošno, da je strah pred nerazumljivostjo in nepotrebno zapletenostjo povsem odveč, tudi če predpostavimo, da bralec o Freudu ne ve prav ničesar. Na prvi pogled se celo zdi, da v razpravo o Krstu pri Savici ne vnaša ničesar bistveno novega in da gre zgolj za zamenjavo literarnovednih in drugih izrazov s psihoanalitično terminologijo. Tako je na primer ljubezen na prvi pogled zdaj »skopični gon«, nekih bistvenih pomenskih sprememb ali novih uvidov pa preimenovanje ne prinaša.

Knjiga je sicer razdeljena na tri dele. Uvod je sestavljen iz zares kratkega pregleda interpretacij izbranih prešernoslovcev, pri čemer se osredotoča v glavnem na Janka Kosa in Borisa Paternuja, ter iz razlage potrebnih psihoanalitičnih pojmov, ki jih avtor rabi v nadaljevanju, predvsem freudovske teorije gona (gon je psihična reprezentacija »somatskih dražljajev, od katerih je razmeroma neodvisen«), Erosa in Thanatosa itn. Pravo težišče knjižice je nato njen osrednji del, razčlenitev Krsta pri Savici. Ob tem se je težko znebiti občutka, da je zadnji del, ki postavlja pesnitev v primerjave s Homerjevim epom Iliada, Heliodorjevim romanom Etiopske zgodbe ter z dvema dramama, Shakespearjevo Romeo in Julija in Kleistovo Družina Schroffenstein, bolj kot ne nepotreben pripis, ki glavno tezo z nekaj precej arbitrarnimi povezavami samo še dodatno ilustrira. Ampak potem bi bila knjiga najbrž že bolj članek.

Število strani in manjše pomanjkljivosti na stran, knjigo se splača vzeti v roke predvsem zaradi že omenjene analize, kjer Lunaček svojo pozornost s Črtomirja lucidno preusmerja na Bogomilo (z vidika »popularne psihoanalize« je tudi pričakovano, da je »pravi krivec« tako ali tako vedno ženska) in dokazuje, da gre pri Bogomilini odpovedi tuzemski sreči s Črtomirjem v resnici za željo po nadaljevanju ojdipske situacije z očetom – v celotni pesnitvi res ni najti niti ene omembe Bogomiline matere! –, v kateri je bil »najmlajši med junaki« zgolj začasna motnja. Teza se zdi očarljivo prepričljiva in Lunaček jo bralcu predstavi kot nekaj malone očitnega; kot nekaj, kar je bilo pred našim nosom tako rekoč že ves ta čas, ko smo brali presneto zadevo. Šele skozi ojdipsko optiko je misterij njene končne usode tudi do neke mere pojasnjen: glede na to, da gre resignirani – pravzaprav kastrirani – Črtomir po krstu za duhovnika, je Bogomilin ne-odhod med redovnice precejšnje presenečenje: Bogomila se namesto tega vrne k očetu (»Domú je Bogomila šla k očeti, nič več se nista videla na sveti.«). Idila prvotne ojdipske simbioze je torej znova vzpostavljena.

V nasprotju z mnogimi klasičnimi psihoanalitičnimi analizami literature Lunaček ne posega po potrdilih za svoje teze v biografijo njenega avtorja, kjer bi se gotovo še kaj našlo (pa naj si učiteljice slovenščine še tako zarivajo glave v pesek), temveč ostaja strogo omejen na sam tekst. Med zanimivejšimi »dokazi« v prid njegovi interpretaciji je na simbolični ravni Bogomilina zamenjava poganske boginje Žive s krščansko Marijo: »Boginja Živa je spodbujevalka ljubezenskega življenja svojih sinov in hčera, saj posluša in usliši njihove ljubezenske priprošnje, Marija pa je nekakšno brezmadežno boštvo, devica«, ki je »predstavnica nečutne ljubezni in tako jamči, da ostane incestni moment prikrit.« To daje zanimiv ton polemikam ob novem družinskem zakoniku.

Znova pa je treba priznati, da je poleg te središčne teze v knjigi le malo drugega res zanimivega ali pretresljivo novega, celo sodobnega (pri čemer to ne pomeni, da bi to bil ali da bi to moral biti avtorjev namen); kolikor nedavno v oklepaju omenjenih učiteljic slovenščine ne bo zbodel namig na latentno homoseksualnost v razmerju med Matijo Čopom in »največjim slovenskim pesnikom«. Kot vemo, umrlega prijatelja Prešeren v uvodnem posvetilu primerja z Bogomilo in samega sebe s Črtomirjem. Iz tega pa Lunaček nikakor ne dela slona, saj je po Freudu tako ali tako »človeka seksualna zasnova biseksualna«, medtem ko čista heteroseksualnost junaka zgolj odvrača od pomembnih socialnih nalog, kot razloži na primeru Iliade.

V skladu z začetkom Lunaček v »mitu o Črtomirju« razbira podobo »slovenske ideološke travme, ko se vedno znova postavi vprašanje smiselnosti upora proti nasilju, pri čemer se narod vedno znova razcepi na tisti del, ki meni, da je manjša škoda, če se nasilju podredimo, in drugi del, ki je prepričan, da se je treba nasilju upreti z vsemi sredstvi«. Morda pomenljivi naslov Za drugačno usodo, kot meni Bogdan Lešnik v svoji spremni besedi, celo nakazuje nekakšen angažma v tej smeri, vendar takih tendenc v sami knjigi niti ni zaslediti. Kakšnih travm se bo dotaknilo recenzirano delo, pa je že drugo vprašanje.

_____________________________________________________________________________________

Pogledi logoMatjaž Lunaček: Za drugačno usodo. Psihoanalitična teza o Krstu pri Savici. Založba /*cf, zbirka EXTRA, Ljubljana 2011, 119 strani, mehka vezava 10 €.

Pogledi, letnik 1 (11. januar 2012)

Advertisements

Imaš mnenje?

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s