Kaj je to digitalna humanistika: kratek in oseben uvod

Pred računalnikom se včasih še zmeraj počutim kot star ata. Star ata, ki se prekleto znajde (recimo kot tale stara mamca), ampak v primerjavi s tem, česa je stroj sposoben, star ata. Še vedno pod trideset, a sem živel otroštvo brez računalnika. Nikoli nisem posedoval komodorčka, imel sem lego kocke, fuzbal žogo, tv, ko ga nista gledala starša, in knjižnico v oddaljenosti dobrega pljunka. Tako sem preskočil vso tisto romantično, pa tudi precej semantično obdobje računalnika in prešel neposredno na okna, brskalnike in davnlovdanje.

Morda sem tudi zato nekoliko pozneje spoznal, da je računalnik več kot le shramba podatkov in multipredvajalnik. Pravzaprav je bilo to treba prej kot ugotoviti uzavestiti. Raba osebnega računalnika je tako raznolika in kompleksna, da tega sploh ne znamo spraviti v besede. Tako smo odvisni od njegove uporabe in v tako različnih oblikah se pojavlja dandanes, da ga niti opazimo ne – je okolje, ki nas zmeraj obdaja in ki mu ne pripisujemo nobenih zaslug za svoje življenje in delo.

Online CommunitiesKo sem najprej trčil ob izraz digitalna humanistika, sem pomislil na to, da so se okrog tega zbrali ljudje, ki so vzeli to uzaveščanje nekoliko preresno. Pospravil sem ga nekam ob take fraze, kot so mreženje, človeški viri, medkulturni dialog … Kot v večini postmodernega mišljenja naj bi šlo torej zgolj za preimenovanje oziroma poimenovanje očitnosti, ki jih počnemo, tako se vsaj zdi, od vedno in vsi, le da večina ne čuti nobene nuje, da bi iz tega delala posebno metodo ali razpoloženje ali religijo. Mislil sem si že, da spadajo sem kvantitativne raziskave literarnih besedil, ki jih je na Oddelku za slovenistiko začel in razvijal prof. Miran Hladnik (čigar članek o digitalni humanistiki pri nas objavljamo naslednji teden), kar se mi je vedno zdelo izredno zanimivo, toda nisem verjel, da potrebuje taka disciplina širši pomenski okvir. Dokler nisem vedno znova naletel na konservativnost in samozadovoljnost humanistike in humanistov. In spoznal, da je na spletu toliko neumnosti, ker s(m)o pametni ljudje pogosto preveč dolgočasni.

Najprej: Kratka zgodovina digitalne humanistike

Če se omejimo samo na kvantitativne pristope v študijah stilistike in avtorstva, bomo pogledali globoko v devetnajsto stoletje, ko so se s štetjem besed lotevali Biblije in Shakespeara. A za začetek digitalne humanistike navadno velja letnica 1949. Takrat je namreč Italijan, jezuit, oče Roberto Busa (1913–2011) za pomoč pri sestavljanju indeksa besed iz del Tomaža Akvinskega in nekaterih sorodnih avtorjev zaprosil Thomasa J. Watsona, ustanovitelja in šefa IBM … Dva računalniška programa (prvi je deloval še s preluknjanimi karticami), 11 milijonov slovarskih besed in 3 desetletja kasneje je v sedemdesetih nazadnje izšlo 56 knjig, t. i. Index Thomisticus, ki ga danes s precej manj teže in podrtih dreves najdemo kar na spletu. To je bilo torej rojstvo in istočasno že evolucija humanističnega računalništva oziroma humanistične informatike ali kakorkoli bi pač prevedli angleški izraz humanities computing. Od srede šestdesetih in v sedemdesetih so pričeli prirejati prve mednarodne konference o rabi računalnikov v humanistiki, najprej pri raziskavah v literarni vedi in jezikoslovju – slednje danes poznamo kot posebno disciplino, imenovano korpusno jezikoslovje (npr. slovenski Gigafida ali Gos); razvijati posebne programe, ustanavljati prve specializirane revije in raziskovalne centre in organizirati prve arhive elektronskih besedil – danes to imenujemo digitalne knjižnice. Svoj dokončni razmah pa je digitalna humanistika, kot sta vso to dogajanje nazadnje poimenovala John Unsworth in Ray Siemens, urednika Uvoda v digitalno humanistiko (2001), ali ljubkovalno DH, doživela s tehnološkim napredovanjem oziroma z razvojem osebnega računalnika in svetovnega spleta, ki je primarno okolje vsega digitalnega.

No, torej? Kaj je digitalna humanistika?

Obstaja ogromno definicij digitalne humanistike, tudi tako širokih, da zajamejo skoraj vse humanistično početje v 21. stoletju. Najbolj natančen in preprost opis do sedaj sem našel v članku Marka Sampla: »Bistvo digitalne humanistike ni produkcija védenja. Ampak reprodukcija védenja. Prednosti digitalnega niso v tem, da nam s pomočjo digitalnih orodij ali novih metodologij, ki so njihova posledica, omogoča zastavljati nova vprašanja. Prednosti so v načinu, kako digitalno preoblikuje prikazovanje, izmenjavo védenja in diskurz o védenju.« Pogosto sicer pod DH uvrščajo vede, katerih predmet preučevanja je človek v digitalnem okolju, kar pa je bolj nekakšna metadisciplina DH. DH je skratka humanistika, katere nujni pogoj je digitalno okolje in katerega primarni fokus je informacija, podatek oziroma data – to, s čimer (lahko) operirajo računalniški programi. Ni toliko posebna metodologija ali oddelek humanistike kot filozofija oziroma način dela.

Online Communities 2Biti digitalni humanist primarno pomeni računalniško analizo in prikaz korpusa nekih humanističnih podatkov (primarno ponavljajočih se elementov v korpusu, npr. statistična analiza stavčnih struktur, fraz ali besed v literarnih besedilih; pa vizualni prikaz medbesedilnosti, prostora in časa, razmerij med literarnimi osebami itd.), kar pomeni, da je DH posebej pripravna za obdelavo velikih količin podatkov (podatkovno rudarjenje) in za pedagoške namene. Toda za DH sta enako pomembna javni in brezplačni dostop do tako ustvarjenega znanja in posledično sodelovanje in povezovanje znanja. Zato z DH pogosto povezujemo pojme, kot je »množganje« (angl. crowdsourcing), projekte, kakršni so razna gibanja za prosti dostop ali recimo skupinske platforme Wikipedija in Videolectures, digitalne arhive, kakršna sta dLib ali Europeana ipd. Jasno je torej, da je primarno (realno) okolje DH univerza, toda implicitna možnost in težnja DH je izgradnja razsvetljenske globalne Univerze (povsem brez šolnin). Zato digitalne humaniste pogosto srečujemo na blogih in v tujini množično na twitterju; zaradi svoje interdisciplinarnosti in včasih zahtevnega programskega dela pa jih je včasih težko ločiti od naravoslovcev ali umetnikov – in nekateri kot posebno polje DH vanjo vključujejo tudi nekatere tokove računalniške umetnosti (čekirajte npr. tole, preprosto, a simpatično).

Bradati profesorji s srajcami, zataknjenimi v hlače, ki se raje držijo katedra in krede, zato ob omembi svojih kolegov, ki se igrajo z računalniki, pogosto ravnodušno zamahnejo z roko, saj jih imajo za neresne in klovne. A same raziskave digitalnih humanistov so pogosto tarča resnih napadov; češ da je DH zgolj kupčkanje, hordanje podatkov, ki jim raziskovalci tako odvzemajo zgodovinski, ideološki in drugi kontekst. Digi-humanisti nasprotno vidijo resnico o DH v zrcalu: prvi del raziskovanja v digitalni humanistiki je resda kvalitativen; iskanje, razvrščanje in obdelava podatkov, toda temu (še vedno) nujno sledi drugi del, ki je »kvalitativen, interpretativen, eksperimentalen, emocionalen, v svojem bistvu ustvarjalen. Digitalna orodja vpreže v službo Humanistike in njenih imanentnih metodoloških prednosti: pozornosti na kompleksnost, specifičnost medija, zgodovinski kontekst, kritiko in interpretacijo« (Digital Humanities Manifesto).

 

Hm … Hm?

Ni lahko pisati o DH, ker prava podoba DH ni pisna ali linearna. Zato vam spodaj ponujam povezave do nekaterih DH projektov in drugih strani, povezanih z DH, tako da si lahko svoje mnenje ustvarite sami. Več o digitalni humanistiki pri nas in v literarni vedi pa naslednji teden, ko na AirBeletrini, kot že omenjeno, objavljamo prispevek prof. Mirana Hladnika.

Koristne povezave:

DH projekti:

Članek ne bi bil mogoč brez:

_____________________________________________________________________________________

AirBeletrina logoAirBeletrina, Ponedeljek, 03 December 2012 10:41

Advertisements

Imaš mnenje?

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s