Ulikseks: Pismo Jamesu

Dragi moj Jimmy, my precious.

Sem te prišla po dolgem času nekako spet pogledat. Še zmeraj si lep in postaven moški. Ob pogledu na tvoje brke še vedno dobim metuljčke v trebuhu. In tudi nižje. To si zmeraj želel slišati in zdaj si jaz želim, da bi me lahko slišal in da bi pri tem pogoltnil, kot si zmeraj. Tako dolgo je tega, kar sem občutila kaj podobnega. Tako nostalgičnega in obenem telesnega. Metuljčki pridejo skozi oči, skozi pupilo. Takšni kot tisti na tvojem votlem grlu ali pa takšni kot tisti lepi nočni metuljčki, ki sem se jih bala kot dekle v Galwayu. Potem ko so enkrat skozi, udarjajo s krili po moji glavi. Padejo v grlo. V smrtni grozi padajo dol in me žgečkajo do dna. Se ne ustavijo na dnu, ker ni dna. Padajo nizko. Tudi sama sem imela zmeraj najraje ta del.

Saj veš.

Večnost te je ujela, ko si jo tako poželjivo čakal. Na poti, na pol koraka. Tvoj razkorak je še vedno samozavesten in posmehljiv. Navidez lahkoten. Ko hodiš, si del ulice, del mesta, prevzameš njegov ritem. Slišiš njegov boben. In ni ti še odpihnilo klobuka, pod katerim si skrival svoje vedno redkejše lase. Že od prvega trenutka, ko sva se spoznala. Včasih si ga prinesel še v posteljo, kavboj. In tista mast, s katero si si jih ponoči mazal. In včasih mene. Ti moj pojoči Šved.

S takšnim hladom si govoril, s tolikšnim prezirom, da se ti nisem mogla upirati, še težje kot tvojemu sladkobnemu popevčkanju. Ko sem tistega davnega 16. junija zvečer prišla domov, sem začutila, da me je steznik začel dušiti. Sprva si nisem prisluhnila, nisem si znala (hotela) prisluhniti. Sčasoma pa sem ugotovila, da si vame s svojo vztrajnostjo zarasel neko željo. Ko sem jo enkrat občutila, je nisem več mogla pretrgati.

Da bi se slekla pred tabo.

Do dna.

V tvojem glasu sem začela prepoznavati nekaj domačega. Ali pa mi je postal domač, ker si mi šepetal čisto od blizu. Redkokdaj si mi pel, šepetal si. Jezen si bil, ko sem ti enkrat omenila to domačnost. V postelji. Po tistem te štirinajst noči zapored nisem spravila v dobro voljo, karkoli sem ti storila, zgoraj ali spodaj, tvoje najljubše reči, ali karkoli sem ti govorila, ob dlani v uho, da si slišal tudi premike mojih ustnic, kako vlažno oblikujejo zvoke. Mehanska duša, si temu pravil. A tistih štirinajst noči si vstajal samo od mene, sredi noči, da si se vzpel tja gor in nanje in potem si si znova nakopal tisto stvar. Besen si bil, ker sem ti rekla, da je v tej tvoji vzvišenosti nekaj so Irish, so ecumenical. Take stvari si mi še težje odpustil kot svojo ljubosumnost.Pogled s Ponteroša

Zametoval si vse, kar je bilo očitno irskega. Spomnim se, kako sem tisto noč molila zate. O kako dolgo je že tega, takrat sem poklekala samo pred Bogom in samo enkrat pred gospodom Holohanom – res, bil je »dober katolik« –, a le pred tabo se mi je vrtelo. Rekel si in naslednji dan si mi o tem še pisal, da bi dokončno udaril besede vame, užival si v tej svoji vlogi: »Moj razum zavrača celotni sedanji družbeni red in krščanstvo – dom, splošno priznane vrline, življenjske razrede in religiozne doktrine.« Kako čudno je to slišati danes, kako bedasto. Moj razum zavrača … celotni družbeni red … dom … razrede … doktrine. Tako govorijo danes, ko jim včasih prisluhnem, čisto tako bedasto. Ti pa si se takrat zame, za nedolžno irsko dekle, iz mornarja spremenil v kapitana uklete, preklete ladje. Molila sem za svet, za svojo in najini duši. Iskreno? Najbrž ne. Ker sem se potem 8. oktobra 1904 vseeno vkrcala s tabo nanjo in odplula s svoje zelene obale. Nisem ti znala reči ne, to ti je bilo všeč, od tega si živel. In bilo je všeč meni, samo ti tega nisem smela pokazati, ker bi zbila tvoj del užitka. Kot da bi te udarila po prstih, ko bi segel po … Jaz, norica, sem sledila tvoji mržnji in nosila naju je po svetu in šele tu, ko sem se po prvih nekaj tednih, ko nisem niti zapustila najine male sobice, iz strahu, iz sramu, in ko sem prvič stopila ven brez tebe – drugače nikoli ne bi stopila ven –, bil je prekrasen sončen poletni dan, šele tu v Trstu sem spoznala, da sem tudi sama zate del irskega in katoliškega. Moj razuuuuum zavraaaača. Sprevrača kača. Del tistega, kar obsojaš in odrivaš od sebe, k čemur se tudi neprestano vračaš, da bi oblikoval, da bi bil (lahko) umetnik. Spoznala sem, da ne boš odnehal, dokler ne bom tvoja babilonska vlačuga in dokler ne uničiš vsega, kar bi lahko spominjalo, namigovalo na dom, na domovino, na podedovano. To sem spoznala, ko sem stala na pomolu in opazovala meduzo v šumečih vodicah. Kako na prvi pogled nima svojega gibanja, ampak jo premika morje, kako se premika s krčenjem in raztezanjem. Kot srce v morju.

DSCN5041b

Si jo gledal tudi ti in te je pogledala nazaj?

Hotel si, da bi se zredila v prsi, da jih ne bi mogel vseh zmečkati z dlanmi, da bi mezele skozi tvoje bankirske prste. Da bi se zredila v boke in rit, da bi bil tvoj padec bolj mehak. Da bi bila kot poganska miloška Venera. Celinska. Italijanka. Da bi bila temna kot kakav, ki si mi ga pošiljal, da bi me oblikoval. Da bi me napisal, naredil literaturo iz mene. Kot takrat, ko si pisal po meni prve stavke svoje velike knjige. In tako težko si si priznal, meni še težje, da ti je bilo všeč, ko sem se pobrila med nogami, ko sem bila tvoja mala deklica, in vendar si se takrat, moj Jimmy, najlažje izgubil v meni, čeprav si prijemal kosti in grizel belo kurjo kožico.

Mogoče pa ravno zato. Ko zdajle pogledam na vse tole, ker še nisem bila povsem, ker sem bila šele obljuba nekoga. Tabula rasa. Hotel si me sestaviti po svojih mesarskih muhah, po svojem sovraštvu, jaz pa sem se ti pustila. Vem, tako si čutil, jaz pa sem ti v resnici samo puščala veselje. Zdaj ti to lahko priznam, ker se niti zavoljo tega ne boš več premaknil.

DSCN4980bVendar pa vsega pač nisi mogel potlačiti. Pijača ti je otok spravila gor skupaj z večerjo, rohnel si v San Marcu, da boš Irsko postavil na zemljevid, da ji boš ti končno dal literaturo. In to moderno. Da si Dublin šele ti spremenil v mesto. Čeprav jaz, ko berem tvoje knjige vedno mislim na najin Trst. Najin prvi dom. In toliko različnih domov sva imela, da bi lahko spletla mrežo med njimi in ujela vse nič hudega sluteče sanjajoče in sprehajajoče se Tržačane. Bingljali bi gor kot lutkice. Nagibala bi se skozi okna, da bi jih hodila hranit. Barvita kot ona. Kolikokrat sva živela v uličicah, kjer bi se morala le še malo nagniti, le še malo, še čisto malo naprej, čisto malo, da bi dosegla okno nasproti. Življenje nasproti. Mediteransko okroglo življenje. La nostra bella Trieste. Kako se je spremenil v tem času, kar sva tukaj skupaj dihala morje, Jimmy, ko bi ti vedel. Tistih tebi tako ljubih nagnjenih ulic, kamor si zahajal-zajahal, naj sem te v začetku še tako rotila, da ne hodi, spet, spet na kolenih – ni jih več. Tistih beznic, kamor te je Stanislaus hodil iskat, kjer si ga včasih čakal, da bi te prišel iskat, da bi potem on poravnal zapitek, ki si ga delil z mornarji in neredko z Italom. Italo po italijansko, ti pa po irsko. Zdaj so to lokali s prigrizki in cappuccinom. Zmeraj so mi bile všeč te italijanske drobnarije in ta njihov mediteranski slog, naj sem bila še tako sramežljiva, ti mali in počasni grižljaji življenja. Pri tebi pa je moralo vse biti na veliko in hitro, požrešnež, kot da si celo življenje jedel krompir. Naj si se še tako skrival, je bilo vse pod tvojo površino Éireann. Hotel si ves svet za Irsko, hotel si dvigniti svet in ga odvreči na Irsko, v gibljivih podobah na platnu, v gibljivih besedah na papirju, in zato te danes slavi, si vedel, da te bo, in ji niti nisi dal izbire.

Sabova knjigarna v TrstuZato vem, bi ti bil všeč današnji promet, lahko bi posedal na svojih najljubših koncih in od povsod bi ga slišal, vvvvvvvviiiiiiiiiiiiiiiijuuuuuu, drrrrdddrrrrdrrrrdrrrr: šum mesta in veletok njegovih jezikov, ki te spodnaša, kadar hodiš skozi. Tatadatadata halo? Danes ne več toliko različni jeziki, niti tu, kjer stojiš, niti tu, kjer hodiš, pa nikamor ne prideš več, ampak jeziki znotraj jezika, svetovi znotraj svetov, kot gube. Ti, ki so ti bili tudi zmeraj ljubši, znal si več jezikov, ampak tvoj je bil zmeraj samo eden in preklan. Vtikal si ga vame in me žgečkal z njim. Kot takrat v Sabovi knjigarni, ko sva živela zraven, ko sem ti morala prebirati Biblijo, medtem. Ko naju je Saba skoraj zalotil, da bi ga kap. Pri tebi je bilo pogosto medtem. Kot ljubezen z ljubosumnostjo. In kaj sem jaz naredila tebi, ko nisi mogel spati, ker nisi mogel pisati, in kako sem ti tako odkrila, kakšen mora biti zaključek Ulyssesa. Ulyssesasesa.

Ssssssssssssssssss.

Pssssssssssssssssst!

Mwa.

OMG.

Kakorkoli obrnem, ob tebi in s tabo je bilo zmeraj zabavno. Čeprav bi mi moral kdaj narisati smeška na konec svojih pisem. Moj Jim, vedno moj Jim. Some are born to sweet delight. Some are born to the endless night. Pa se vseeno končuje tudi ta noč.

In ti? Boš kar stal tukaj in me gledal, kako me odnaša? Lepo so te ujeli. Večno na poti domov. Večno vračajoč se. Gledaš naprej.

Vem. Vem, da rad gledaš.

Vračajoč se z bogve kakšnih poti, bogve od kod in vragsigavedi od koga. Jaz pa te čakam. Tvoja Penelopa te čaka. Tvoja Prelepanora. Norica.

Že ko sva prišla v Trst, si me pustil na klopci pred postajo in sem te čakala čakala, z drugimi metuljčki v trebuhu, samo. Sem jih zamenjala, ko sem te čakala, za tiste druge, telo je včasih tako naivno in dobrodušno, dobro za dušo. Telo. Že takrat se je napovedovalo vso tisto čakanje. Enkrat si rekel, da ima tudi jezik telo, to je bilo že zelo kasneje, tistikrat ko sva se. Ko sva se. In sva se tudi sprehajala in sva se ustavila v tisti čudni cerkvi, tolikokrat sem sama šla mimo ne da bi se ustavila. Tudi na to sem čakala menda. Strašno je bilo ti pa si se smejal. Tak čuden jezik kot priklicevanje kuge nad mesto in kot sem se bala ostati notri in poslušati bolj me je bilo strah spet stopiti ven. Kaj pa če bi vmes? Nehalo čakati? In potem si me dvignil gor in sva se vzpenjala in si mi citiral iz Božanske komedije to si mi kako se je tudi Dante vzpenjal. Samo kam ali na temni grič ali na koncu v eter? In si me spet. Samo temni gozd je gozd simbolov je mesto. Tega sem se že spominjala dobro se spomnim brez metuljčkov kot da je isti dan da se je zgodilo vse v enem in naenkrat. Najprej sem ležala v postelji in brala tvoje pismo in Giorgio in Lucia sta kar jokala ne vem zakaj sem jima rekla da bo vse v redu da boš kmalu nazaj. Nobenega smeškota. Moj Jim, moj J.A.J.ček, moj Janezek. Moj Štefan. Moj Irec.

Dimniki v Trstu

Pisma NoriSem bežala gor ko sem se tega spominjala tako je bilo po najinih stopinjah sem hotela nora in ti si me gledal skozi pokrite dimnike ti ti ti kot skozi periskope se mi je menda bledlo od samote jeze in ponižanja. Od tvojih pisem od tvoje roke ki je pritiskala pero v papir od tvoje pisave. In ta tvoja vprašanja kaj sem s kom in kako pred tabo s tabo. Kje sem ga prijela kje se je on mene dotaknil kako nizko tako nizko in vedno od daleč največkrat pa z Irske kot da si moral razvleči še druge daljave da bi bil tam res zdoma moja zgodovina je bila tvoja nočna mora. Moja zgodovina je bila niz čakanja ponavljanje morala bi se naučiti štrikati. Si me znova in znova zapuščal se znova in znova vračal na Irsko ki si jo sovražil po nov odmerek da si lahko spet hodil sključen po Trstu po Parizu po Zürichu potrt poparjen scuzan. Znova znova znova znova znova znova znova znova znorela. Da si lahko spet rohnel v gostilni v postelji in bil Irec. V postelji ki si jo stesal za naju. Vzpenjal na moje rožnate vršičke. Nagnil padal na dno ooo počepni si mi rekel in potem si bil končno tudi nekaj časa tiho mogoče si takrat v resnici pisal nabiral da boš nesel na papir kot da bo zmanjkalo papirja in mene in tebe. Ne bo nebo. Pa te lahko zmanjka tudi s težo sveta na svojih ramenih. Pa si jo metal name in jaz sem jo sprejemala in pisala voljno na mestu kraljevala sva živela sva fukala sva. Mogoče si se zdaj celo premaknil. Si se? Se se se? Jaz sem nosila tebe in svet in bi ga še še še.

_____________________________________________________________________________________

AirBeletrina logo

Ob izidu knjige James Joyce: Pisma Nori (Ljubljana: Študentska založba 2012)

AirBeletrina, Sobota, 22 September 2012 03:12

Advertisements

Imaš mnenje?

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s