Iz rane poganjajo sanje (Portret Marka Sosiča)

Iz rane poganjajo sanje (Portret Marka Sosiča)

Kliše je ob zamejskem avtorju že v prvem odstavku omenjati mejo. Toda ob literaturi Marka Sosiča se temu ne moremo izogniti. Ne gre toliko za imaginarne črte, ki delijo ozemlja, čeprav se tudi te v Sosičevo prozo vselej nekako prikradejo, pa četudi le skozi spomin, ampak ga kot pisatelja zanimajo predvsem neke druge meje – meje, ki delijo sanje. Eksistencialne, meje zavesti in s tema dvema tesno povezane meje med realnostjo in domišljijo. Pri čemer pa je osnovna resnica, ki s posebno tenkočutnostjo in spretnostjo poganja branje njegovih del, ta, da jasnih, neprepustnih meja ni. Tako se v njegovih treh romanih in dveh zbirkah kratke proze stvarnost prepleta in zapleta s prividi, spomini in hrepenenji njegovih pripovedovalcev in protagonistov.

Marko Sosič (Trst, 2012)V primerjavi z njegovimi deli je biografija Marka Sosiča zgolj niz faktov, ki sestavljajo naša vsakdanja življenja, samo ena stran meje. Rojen je bil decembra leta 1958 v Trstu, kjer se je tudi izšolal. Diplomiral je iz režije na Akademiji za gledališče in film v Zagrebu, že njegovi študentski filmi so bili nagrajeni, vendar pa se je kasneje preusmeril predvsem na oder. Kot gledališki režiser je delal v Ljubljani (SNG Drama), Trstu, Novi Gorici in Rimu. Več let je bil umetniški vodja Primorskega dramskega gledališča v Novi Gorici ter ravnatelj in umetniški vodja Slovenskega stalnega gledališča Trst. Dve sezoni (2003/04 in 2004/05) je opravljal tudi delo selektorja slovenskega gledališkega festivala Borštnikovo srečanje. Svoje izkušnje izza primorskih zastorov je odkritosrčno popisal v svojem dnevniku Tisoč dni, dvesto noči: moj čas v Primorskem dramskem gledališču (Nova Gorica: Branko, 1996), preko katerega ga spoznamo predvsem kot nenavadno – posebno pa za teater – umirjenega in potrpežljivega človeka. Poleg proze piše in režira tudi radijske in televizijske igre, včasih po lastnih delih. Živi in dela v Opčinah, obdan s slovenskimi in italijanskimi knjigami, s slikami in klasično glasbo.

Kratko prozo je začel objavljati v Sodobnosti in Mladju ob koncu osemdesetih let. Njegova prva zbirka kratke proze nosi naslov Rosa na steklu: novelete (Trst: Založništvo tržaškega tiska, 1991). Gre za nabor zgolj 3–4 strani dolgih tekstov (tri od teh lahko mimogrede preberete tukaj) »nekakšne kronike s fantastičnimi zasuki«, katerih jezik je, za razliko od kasnejših del, poudarjeno suh in stvaren, pripoved se v največji meri osredotoča na poročanje o nekem premočrtnem dogajanju, ki praviloma sledi osnovni trikotni zgradbi novele. Šele nadrealistični zaključek je navadno tisti, ki bralca prisili, da stopi na prste in pogleda preko tega. In poleg stopanja na prste so prisotni tudi že vsi drugi elementi, ki jih danes prepoznavamo kot tipične za Sosičevo prozo: dogajalni prostor, ki je Trst z okolico, nekateri stalni motivni drobci (kostanj, želja po letenju, ples …), hrepenenjska in nostalgična sestava njegovih protagonistov, prisotnost posebnežev itd. – Ivan Verč se najbrž ni zavedal, kako jasnoviden je bil v spremni besedi, ko je zapisal, da gre za »romane na treh straneh«. Vendar pa je med njegovim prvencem in naslednjimi knjigami tudi pomembna razlika; fantastičnost v prve zgodbe vstopa še v glavnem od zunaj, kot božja intervencija ali kot igra naključja, kot preobrat, ki za nazaj na prvi pogled goli zgodbi doda usodnost ali pa vsaj pomenljivost.

Z Markom Sosičem v TrstuNajvečji obrat se je torej med prvencem in kratkim romanom Balerina, Balerina (Trst: Mladika, 1997) zgodil na pripovedni ravni. Tretjeosebnega avktorialnega pripovedovalca zamenja prvoosebni personalni pripovedovalec, ki ima značilnosti nezanesljivega pripovedovalca. Tudi v svetovni literaturi težko najdemo tako estetsko izjemen in obenem mimetično prepričljiv portret duševno zaostalega posameznika, kakršnega izriše Sosič z Balerino. To preprosto in nedolžno bitje, »kosmačevsko nedolžni velikan«, kot jo je imenovala Silvija Borovnik, zastopa obenem neizmerni vitalizem in začudenje nad vsakdanjostjo, s pomočjo katerega skozenj stvarnost pronica njena čudežna nad-stvarna plast, pa tudi neizmerni strah in tesnobo pred iracionalnim. Fantastičnost tu s pomočjo nezanesljivosti na ravni pripovedovalkine razlage romanesknega sveta (med antologijske prizore v sodobnem slovenskem romanu zagotovo sodi trenutek materine smrti, ki je Balerina s svojo omejeno vednostjo seveda ne more doumeti in ki je zaradi tega toliko bolj pretresljiv) in njenega poročanja o dogajanju v njem (Balerini s poslikane obleke bežijo metulji ipd.), pa seveda zaradi lirizacije bralca intenzivno prestavlja v Balerinino subjektivno zavest in njeno videnje realnosti. Za roman je prejel tržaško nagrado Vstajenje, posebno priznanje Umberto Saba in prvo nagrado Città di Salò 2005. Leta 1998 je na odru Slovenskega stalnega gledališča v Trstu zaplesala gledališka priredba, leta 2005 pa je bil pod naslovom Ballerina, ballerina: romanzo breve (Empoli: Ibiscos) roman preveden v italijanščino.

Naslednji njegovi dve knjigi nekoliko prirežeta veje domišljiji in se od tal odženeta v skrajno premišljenih drobcih (zato pa v tretjem romanu, kot bomo videli, domišljija požene v neprehodno goščavo). Tudi pripovedovalec njegovega drugega romana, Tito, amor mijo (Maribor: Litera, 2005), je nezanesljiv in tudi njegova nezanesljivost je, kot pri Balerini, povezana z njegovo mladostjo ter s tem omejeno vednostjo in bujno domišljijo, ki nadgrajuje vsakdanjo realnost. V drugo še nekoliko bolj do izraza pridejo nekatera ostala tematska središča Sosičeve proze. Za vse avtorjeve romane velja, da sinkretično vključujejo elemente družinskega romana, pri čemer pa je podoba te družine v nasprotju s siceršnjim slovenskim sodobnim romanom topla, njenim članom družinski krog predstavlja varnost, odnosi med njimi pa so ljubeči in skrbni. Poleg tega je razširjena družina tudi neizčrpni vir anekdot in zgodb o pripetljajih in usodah posameznikov, preko katerih spoznavamo življenje vaškega zaledja Trsta v šestdesetih letih 20. stoletja in med vojno ali tik po njej, hkrati pa le-te v roman vnašajo tako nesrečne plati povojne družbe, kot so tudi neizčrpen vir humorja – ker tudi med tema občutjema nikakor ne moremo matematično razmejevati, moramo zmeraj, ko govorimo o Sosičevi prozi, govoriti tudi o njeni tragikomičnosti. Za tiste, ki romana slučajno še niste prebrali, pa še citat, primeren za današnje dni: »[…] in stric Albert reče, kurc jih gleda, kapitaliste, reveži so lahko glih taku srečni« (str. 184). Za tiste, ki znate italijansko; tudi Tito, amor mijo je – z istim naslovom – od letos dosegljiv tudi v prevodu (Trieste: Comunicarte).

Naslovnica

Njegova druga zbirka kratke proze, Iz zemlje in sanj (Maribor: Litera, 2011), še toliko bolj oscilira med fantastiko in realizmom in nekateri teksti so povsem brez nadrealne plasti. V glavnem gre za fragmente iz vsakdanjosti protagonistov, ki jo prekine ali pretrese, navadno sicer samo začasno oziroma se nam zdi, da gre ali da bo šlo samo za trenutek, nek zunanji dogodek (v zgodbi Počitek v senci je to skorajšnja utopitev neke deklice, v Dolžini dneva je to neznanec, ki potrebuje pomoč; oba dogodka presekata nostalgično refleksijo ženskih literarnih oseb) ali pa se možnost preloma samo nakaže (zavijanje policijskih siren na koncu Prvega obhajila). Literarne osebe teh zgodb so osamljeni, v spomine potopljeni, nostalgični in hrepeneči posamezniki, ki jih je ranila osebna ali pa kar bolečina sveta, čeprav ta melanholija in svetobolje nikoli nista naravnost tematizirani, s čimer se avtor izogne sentimentalizmu in patetiki. Z drugo zbirko kratke proze se pokaže povsem jasno, da so meje med duševnimi vsebinami in zunanjo stvarnostjo najtanjše, s tem pa poetična zgoščenost jezika najmočnejša, v tistih tekstih, kjer je fabula najbolj banalna oziroma vsakdanja (to najbolje vidimo v zgodbah Prevajalec bolečine, Na vrhu stopnišča in morda tudi Do zadnjega diha). Fantastičnost torej ni nekaj zunanjega, ločenega od zgodbenega sveta, kot se morda še zdi v prvencu, ampak je skrita za vsakim vogalom vsakodnevnosti in je že zmeraj tu, samo, da jo lahko vidijo le posebneži in/ali otroci, “normalni” ljudje pa šele pod posebnimi pogoji. Zaradi te tu-biti čudežnosti, če se nekoliko poigramo z besedami, se zdi v zvezi s Sosičevo prozo na prvi pogled povsem logično govoriti o nekakšnem magičnem realizmu, pri katerem se je tudi navdihoval, vendar pa ga od njega poleg drugih literarnozgodovinskih nepremostljivih razlik ločuje to, da je fantastičnost njegove proze skoraj vedno psihološko motivirana.

Marko Sosič: Ki od daleč prihajaš v mojo bližinoSosičevi pripovedovalci oziroma protagonisti so torej posebneži in/ali otroci, ki so posebnežem duševno in duhovno blizu v tem, da jim realnost še zmerom predstavlja pustolovščino; da se ji še zmerom lahko čudijo. Ali pa so, kot v Sosičevem zadnjem romanu, Ki od daleč prihajaš v mojo bližino (Ljubljana: Študentska založba, 2012), sleherniki, ki so (bili) na poseben način ranjeni, poškodovani. Iz te rane potem poganjajo sanje, ki ne dodajajo k ali odvzemajo od realnosti, ampak jo na poseben način pregnetejo, prerastejo. Če povem brez metaforike – čeprav je ta sanjska realnost morebiti res zmeraj tik pod površino vsakdanje realnosti, v resnici zmeraj izhaja iz zavesti protagonistov, posebno pa nezanesljivih pripovedovalcev. To lahko še posebno dobro opazujemo pri Ivanu Slokarju, pripovedovalcu najnovejšega romana, kjer realnost na začetku šele razpada, se drobi. Od uvodne nočne more, preko tesnobe, paranoje in kratkih stikov disasociacij, do nadrealističnih, skoraj filmskih prizorov, kjer pripovedovalec stopa v povsem domišljijsko dimenzijo, vrnitev potlačenega spomina, kjer dobesedno pade v spomin, ter do podvojitve osebnosti – razraščanje fantastičnih elementov, zlom realistične pripovedi pomeni zlom subjektove osebnosti. Bolj kot kopa za resnico, za svojo izvorno identiteto, bolj se rana v njem (njegovem jazu) odpira in večja je posledično nezanesljivost njegove pripovedi. Fantastični elementi in lirizacija pripovedi imajo v tej izredno premišljeno zasnovani pripovedi obenem funkcijo suspenza – Ki od daleč prihajaš v mojo bližino je identitetna detektivka z modernistično poanto: identiteta = zgodba, kadar nimaš enega, nimaš drugega.

In vendar je fantastična raven v romanu tudi jasno postavljena nasproti malomeščanski vsakdanjosti. Na zgodbeni ravni že s tem, da zastopa protagonistovo iskanje resnice o sebi, resnice, ki mu jo vsi – sicer v topli skrbi zanj – prikrivajo, potem pa povsem eksplicitno na večerji z družinskima prijateljema, kjer se pokažeta etična neobčutljivost in pomanjkanje empatije sodobnega posameznika. Prav etična občutljivost in empatija pa sta tisti, ki sta v pripovedovalcu zarezali izvorno rano, ki jo je potem prekrila varovalna in zaslepljujoča pozaba. In če dobro pomislimo, so na ta način, s to posebno občutljivostjo in pozornostjo do vseh odtenkov sveta “ranjeni” vsi protagonisti Sosičeve proze, Sosič sam, pa tudi marsikdo med nami. Ali kot na vprašanje, kdo je Ivan Slokar, odgovori avtor: »Morda marsikdo izmed nas. Ob tem ne izključujem sebe in ravno zato sem pisal o njem, v meni je vladala potreba po ozaveščanju nekega trenutka, ki smo ga absolutno izbrisali, ki sem ga izbrisal tudi sam. […] Trenutka vojne, ki se je začela v nekdanji Jugoslaviji, v kateri smo mnogi imeli takšno ali drugačno vez. Dejstvo, da se nas ta zgodba več ne tiče – vmes smo si legitimno zgradili novo državo –, je tragično. Zdi se mi, da smo se odrekli globlji refleksiji o tem, kar se je na tem prostoru dogajalo. Mnogi so se odrekli celo vezem, da bi ohranjali ali na novo zgradili lastno “čistost” … Odrekli smo se ljudem, o katerih smo mislili, da so z nečim kontaminirani in da je treba to področje sterilizirati.«

_____________________________________________________________________________________

Slikovno gradivo:

Naslovnica Iz zemlje in sanj via Mladinska knjiga: http://www.emka.si/iz-zemlje-in-sanj/PR/160298

_____________________________________________________________________________________

AirBeletrina logoAirBeletrina, Ponedeljek, 30 Julij 2012 05:00

Advertisements

Imaš mnenje?

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s