Alain Robbe-Grillet: Sentimentalni roman

Onkraj dobrega in zla (Alain Robbe-Grillet: Sentimentalni roman)

Sentimentalne romane so dušebrižniki zmeraj obsojali zaradi njihovega domnevnega kvarnega vpliva na bralce, natančneje, na nedolžne in dovzetne bralke ter mlade bralce, vseeno pa je Robbe-Grilletovo delo s tem naslovom poseben primer. Celo v letu 2007 (leto pred njegovo smrtjo) je moral roman iziti – in to na francoskem trgu, dvorišču markiza De Sada – z opozorili, da gre za »pravljico za odrasle« in da zaradi natančnih opisov ta ni primerna za občutljivejše bralce. Ker še to očitno ni bilo dovolj, je založba Fayard knjigo objavila nerazrezano. Seveda je pri tej potezi šlo tudi za posrečeno, a ne ravno najbolj subtilno marketinško potezo, ki pa po dosegljivih podatkih ni imela pretiranega učinka na francosko publiko – ne bralsko ne strokovno; obenem pa jo je mogoče brati tudi kot signal, da ima lahko ta »sentimentalni roman« škodljiv vpliv na neko drugo, ne tako nedolžno bralstvo: na odrasle moške bralce. A če je kleč v tem, se zdi precej nepremišljeno, da jih je založba prisilila k temu, da so se branja lotili z noži v rokah.

Alain Robbe-Grillet: Sentimentalni romanKakorkoli že, treba je pošteno priznati, da opozorila niti niso bila povsem odveč. Sentimentalni roman seveda ni sentimentalni roman, ravno nasprotno, žanr, ki mu je Robbe-Grilletov zadnji roman najbližje, je torture porn (pornografija z mučenjem), kot ga poznamo iz filmske b-produkcije, pri čemer je mučenje osnovna tema romana in sinonim za branje romana. Dela Robbe-Grilleta so sicer že pred tem pogosto vsebovala podobne prizore, a dotlej so bili ti še zmeraj dovolj očitno vpeti v prevpraševanje etičnih in moralnih dilem modernega subjekta. V pričujočem delu pa je na prvi pogled, tako ga berejo vsaj nekateri kritiki, ostal samo še »objektivni zapis dogajanja«. Stvarni, suhoparni in včasih res zelo natančni opisi mučenja mladih deklet v bralcu tako precej bolj plastično (beri: telesno) izzovejo občutek nelagodja in mučnine, kot bi to zmogla pripoved, polna sentimenta. Za pokušino eden srednje krutih in nazornih odlomkov: »Doječa mati, ki ima komaj petnajst let, sedi okobal na drvarski žagi, katere dolgi kovinski zobje so se ji globoko zarezali v sramnico. Trup ji držita pokonci dve poševno napeti verigi z mesarskim kavljem na koncu, ki ji prebada dlani. Njene noge so razkrečene, a manj napete kot roke, ohlapneje razprostrte z enakima kavljema, ki ji prebadata gležnje, da se mehkeje premika v smrtnih mukah in si še dodatno trže vulvo, mednožje, trtico …« (str. 49). In v tem stilu skoraj vseh 192 strani.

Okvirno zgodbo predstavlja pripoved o štirinajstletni Gigi, ki jo oče uvaja v svet spolnosti in mučenja, jo trenira za mesto ob svoji strani, ki ga je pred tem, dokler ni v eni od sadomazohističnih igric umrla, zavzemala njena mama Violette. Dogajanje je postavljeno v nekakšno antiutopično družbo, kjer je tovrstno nasilje nad ženskami nekaj povsem normalnega in običajnega, da spominja malone na nekakšen kafkovski svet, obenem pa ta normalnost krutega in perverznega omogoči, da se na osnovo pripenja cel niz anekdot in zgodb o izživljanju nad ženskimi ali dekliškimi ali celo otroškimi telesi; razčetverjanja, analna posilstva z raznimi koničastimi predmeti, bičanja, obrezovanja, kanibalizem … Nekakšen srednjeveški S&M pekel – ali prav nasprotno (v resnici isto): id-ski raj onkraj dobrega in zla (zadnji stavek romana: »Tako bomo živeli vekomaj v nebeški trdnjavi«, str. 192). Eden bolj »inovativnih« načinov mrcvarjenja je uporaba posebnega mazila, ki v »spolu nedolžnega in pravkar mučenega dekleta, tudi če je to zelo mlado, povzroči napad tako silnih užitkov, da od njih običajno v uri in pol umre« (147). No, če pa ste filmofil, boste kaj hitro pomislili na Barbarello (1968) in t. i. »Excessive Machine«. Nelagodje bolj kot nazornost in neposredni, neprizadeti opisi torture torej kmalu vzbuja bolj ponavljanje teh prizorov, repetitivnost izrazov iz pomenskega polja spolnosti oziroma telesnosti in nasilja – a tokrat predvsem nelagodje, kaj početi s takim čtivom; saj moralna občutljivost s tovrstnim bombardiranjem nezadržno plahni. Če bi namreč bralec za vsako omembo ženskih genitalij dobil evro, bi si lahko plačal vsaj kakšno uro terapije pri psihologu.

V ozadju naj bi šlo za precej ekscesno parodijo oziroma družbeno kritiko fašizma/šovinizma patriarhata in družbenih elit, nekako v stilu 120 dni Sodome (De Sadov roman iz 1785 in Pasolinijev film iz 1975), s katerimi delo pogosto primerjajo: bodoče žrtve mučitelji pridobivajo z uvažanjem z vojnih žarišč ali pa v ta namen uporabljajo obsojenke z Vzhoda in tretjega sveta, lahko pa jih bogatim petičnežem prodajo tudi njihovi očetje ali možje, ki so po zakonu lastniki svojih žena in deklet. Skratka, ženske so v tem svetu zgolj predmet za obsceno zabavo. Vendar pa vse to ostane prej kot ne le mimogrede in nedorečeno. V resnici gre prej za neke vrste eksperiment z bralcem, preizkušanje njegove empatije ter njegove moralne občutljivosti za prizore nasilja. Bo nelagodje preraslo v odpor, ki ga repeticija ne bo anestezirala in bo knjigo na koncu odložil z zgroženostjo ter premislekom o naravi odnosov med spoloma v sodobni družbi? Ali ga bo premamila spolna komponenta nazornih prizorov, pri katerih sme brez slabe vesti in s pripovedovalčevo na prvi pogled neproblematizirano spodbudo voajeristično in povsem nedolžno (Saj je samo fikcija!) sodelovati? Najverjetneje boleča in ponižna zmes obojega. In šele v tej funkciji branja Sentimentalnega romana lahko odkrijemo umetniško vrednost. Kot večina francoskih novih romanov, posebno pa del Alaina Robbe-Grilleta, ki je te teme neumorno raziskoval, pa navsezadnje tudi modernih del, ki uporabljajo nezanesljivega pripovedovalca, roman svojo vrednost pridobiva še v večji meri kot navadno v svojem sublimnem vplivu na bralčev moralni in etični kompas, na njegovo prevpraševanje sveta, v katerem živi, in svoje vloge v njem. To se deloma ujema tudi z Robbe-Grilletovo filozofijo, da naj bi antiroman pomagal dograjevati novo razmerje človeka do sveta in samega sebe – predvsem oziroma natančno s tem, da bi spreminjal formo oziroma bistvo človeške zavesti ter na ta način konstruiral novega človeka.

Vendar še enkrat: le deloma – na tem mestu se nam sam od sebe ponuja dobrodošel uvod v premislek o t. i. francoskem nouveau romanu, ki so ga zraven omenjenega predstavljali med drugimi tudi Michel Butor, Claude Simon, Nathalie Sarraute in Marguerite Duras. Dovoljkrat smo menjali koledar od njegovega programskega rojstva, da zmoremo z nastale zgodovinske distance pogledati zunaj ustaljenih norm in pričakovanj v zvezi s tem pojavom. Ali da vsaj dokončno potrdimo ugotovitve, do katerih so se dokopali nekateri analitični bralci že pred tem – Janko Kos je že v osemdesetih (Moderna misel in slovenska književnost, 1983) ugotavljal, da obstaja določena diskrepanca med programskimi idejami in dejansko prakso. Zelo na kratko in poenostavljeno gre za to, da je treba idejno nasprotovanje vsakršnemu psihologizmu, antropomorfizmu in antropocentrizmu, ki ga je še posebno Robbe-Grillet tako zavzeto in naglas razglašal, jemati z določeno rezervo; da subjekt iz teh romanov nikakor ni izginil (in ne more, vsaj dokler tekst bere in osmišlja človeški bralec). Pripoved Sentimentalnega romana nikakor ni (samo) »objektivna«, ampak oscilira med distanco, ironijo in prevzemanjem stališč literarnih oseb, z vsemi stopnjami vmes: »Gospodar ji je zagotovil, da se ji od zdaj naprej česa takšnega [dekle Suzanne pripoveduje, da so je prej bičali, kadar je dobila menstruacijo – oboje je bilo kazen zaradi ženskega izvirnega greha] nikakor ni treba bati. Nikoli več ne bo kaznovana zaradi svoje narave. Seveda jo bodo ob drugih sramotitvah in kaznih bičali tudi tu, a le zato, ker je tako lepa, poželjiva, dražljiva, na neki način iz ljubezni torej, kot boginjo, ki jo je potrebno častiti s skrunitvijo. Posvečena mesenim užitkom svojih lastnikov, postaja objekt njihovega čaščenja« (str. 128). V odlomku pripovedovalec nikakor ne zaseda neke nevtralne, od dogajanja ločene pozicije, ne gre za »mehansko pisavo«, temveč več kot očitno preplet s stališči literarnih oseb, ob čemer povzema tudi njihovo retoriko; mučenje je zanje v resnici čaščenje (vsekakor pa ne moremo zanesljivo trditi, da gre za poročani govor). Obenem je seveda pripoved v prevzemanju logike mučiteljev ironična: ženska si je za to, kar ji bodo storili, kriva sama – a ne zato, ker je ženska, ampak zato, ker je poželjiva. Ne zato, ker je grešnica, ampak zato, ker vzbuja greh (moškim). Založnik je bralce pred pohujšanjem varoval z opozorili in s tem, da je knjigo prodajal nerazrezano; enako kot moški v romanu sebe pred »psihologizacijo« varujejo tako, da iz nasilja nad drugim delajo epifanijo.

_____________________________________________________________________________________

Slikovno gradivo:

Naslovnica romana sposojena iz prve objave: http://www.airbeletrina.si/knjiga/kritiska-belezka/3553

_____________________________________________________________________________________

Alain Robbe-Grillet: Sentimentalni roman. Prevedla Mateja Seliškar Kenda. Ljubljana: Center za slovensko književnost (Aleph; 148), 2011.

AirBeletrina logoAirBeletrina, Sreda, 21 Marec 2012 08:40

Advertisements

Imaš mnenje?

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s