Iz Rusije z ljubeznijo: portret Mihaila Šiškina

Iz Rusije z ljubeznijo: portret Mihaila Šiškina

Postmodernistična objokovanja gor ali dol, pisatelji še vedno potrebujejo zgodbe. Seveda zato, ker jih v resnici potrebujejo bralci. Povpraševanje po zgodbah je danes neutolažljivo in včasih se zdi, da se sodobni pisatelji že rodijo v zgodbe. Mihail Pavlovič Šiškin je že eden takih avtorjev. Svojo nenavadno, a za divje dvajseto stoletje povsem resnično zgodbo – če seveda zaupamo ruski Wikipediji in drugim spletnim virom – je Šiškin v prvi osebi začel 18. januarja 1961 v Moskvi, kot je v njegovih romanih že običajno, pa je le-ta samo ena od vej v mnogo starejšem in čudovito razvejanem drevesu zgodbe.

Mihail Pavlovič Šiškin

Mi jo bomo začeli pri Mihailovem očetu, ki se je v norijo druge svetovne vojne pognal pri vročekrvnih sedemnajstih letih in bil kot podmorničar dvakrat odlikovan. Njegov neustrašni potop v zgodovino je bil morda celovitejši tudi zato, ker je upal, da se bo lahko na ta način znebil bremena očetove dediščine; Mihailovega dedka so v tridesetih razlastili posesti in umrl je med gradnjo železnice. Morda pa je pri tem šlo še za nekaj bolj enostavnega in prvinskega, za golo in nič manj noro maščevanje – nekaj pred Pavlovim prostovoljnim vstopom v vojsko je namreč na fronti brez sledu izginil njegov starejši brat (šele pred dvema letoma je Mihail izvedel, da so strica kot vojnega ujetnika, pomotoma identificiranega kot Žida, ustrelili nacisti). Kakorkoli že, četudi je oče Pavel vojno preživel, je Mihail odraščal predvsem z njegovo odsotnostjo, medtem ko nasprotno pred mamo skoraj ni bilo mogoče pobegniti, saj je bila učiteljica na šoli, v katero je hodil. Če je v Šiškinovem opusu oče omenjen le v obrisih, si lahko intimni materin portret preberete v kratkoproznem besedilu Plašč s pasom, ki se skupaj z dvema drugima kratkima zgodbama nahaja v žepnici, izdani ob tej priliki. Na primer zgodbo o njenem ateizmu in o tem, kako ga je babica h krstu morala nesti naskrivaj. Pa o tem, kako z materjo v uporniških najstniških letih celo leto ni govoril, ker ji je zameril vlogo kolesca v pokvarjenem sistemu Sovjetske zveze. Šiškin je že v šoli pomagal pri fotokopiranju knjig, ki so bile izdane na Zahodu (t.i. tamizdat), mama, ki ni želela »izgubiti človeškega dostojanstva«, pa je kasneje izgubila službo, ker je starejšim dijakom dovolila, da priredijo večer v spomin na pevca, pisatelja in igralca Visockega. Nekaj za tem je hudo zbolela in pred svojo zadnjo operacijo Mihailu predala svoj mladostni dnevnik, pisatelj pa je tudi v njem našel navdih za svojo največjo literarno uspešnico.

Venerini laski

A prej se vrnimo še malo nazaj. Ko je Mihail leta 1982 doštudiral angleščino in nemščino na Moskovskem pedagoškem inštitutu, je nekaj časa delal kot ulični pometač in asfalter. Potem je nekaj let opravljal za pisatelja precej bolj običajno službo novinarja, šel tudi po materinih stopinjah ter učil. Leta 1995 je emigriral, tedaj že iz Ruske federacije, sledeč svoji ljubezni v Švico. Tam se je nekaj časa preživljal s poučevanjem ruščine in delal kot tolmač na švicarskem uradu za azilante, preden se je povsem posvetil književnosti. Danes piše tudi polliterarna dela, povezana z literarno in kulturno zgodovino – in zadnjo, v Franciji nagrajeno zbirko esejev Montreux-Missolunghi-Astrapovo: Auf den Spuren von Byron und Tolstoj (Montreux-Missolunghi-Astrapovo: Po sledeh Byrona in Tolstoja, 2002) je napisal deloma v nemščini. Po drugi strani leposlovje še vedno piše v ruščini in v njegovi novi domovini so ga »odkrili« šele v zadnjih letih, ko je za prevod Venerinih laskov prejel dve literarni nagradi. Vsake toliko časa se vrne v domovino, kjer so vse njegove romane postavili na oder. Kadar pa ni na oni ali na drugi strani – jeseni 2009 je predaval o ruski literaturi na univerzi v ZDA – živi in ustvarja v Zürichu. Njegovo intimno življenje je po podatkih sodeč precej manj pravljično: lani se je poročil že v tretje, prva dva zakona sta trajala le sedem let, v vsakem pa se mu je rodil sin. O Šiškinu zasebno je potem mogoče izbrskati zgolj še podatek, da ima rad klasično glasbo in snooker.

Mihail Šiškin: Učna ura kaligrafijeČeprav pogosto preskakuje meje med avtobiografskim, zgodovino in fikcijo, je tisto najzanimivejše pri njem, kot se spodobi, še vedno njegovo leposlovje. V nekem intervjuju je zatrdil: »Zame je pisanje poskus odgovoriti na vprašanja, ki sem si jih zastavljal kot otrok.« Mihail Šiškin, čigar knjige so danes prevedene v okrog 14 jezikov, je debitiral 1993 z v ruski reviji Znamya (slovensko Prapor) objavljeno kratko zgodbo Urok kaligrafii (naslovna od treh zgodb v Učni uri kaligrafije, Študentska založba, 2012, v prevodu Jelke Ciglenečki), ki retrospektivno ponudi že vse značilne poteze Šiškinove pisave: neposredni ali posredni dialog med več pripovedovalci, navadno moškim in žensko, katerega osrednji smisel je pripovedovanje, skoraj obsedeno kopičenje zgodb, s katerim si govorci skušajo zagotoviti svojo individualno identiteto. Istega leta je objavil že tudi svoj prvi roman, delo z naslovom Vseh ožidaet odna noč (Vse čaka ista noč), novega pa javnosti ponudi približno na petletko. Kot je povedal v enem od intervjujev: »Roman nastane iz črne luknje, iz neuspeha, iz nekakšnega brezdanjega soda, v katerega si padel po tistem, ko si končal prejšnje delo. Spoznaš, da si bil izrabljen, kot poceni pisalo, in nikoli v življenju več ne boš ničesar napisal, nemogoče je in neznosno, da bi živel še naprej. In iz tega občutka mučnine, ki lahko traja en dan, mesec, leto ali dve ali več, se začne nov roman.« Za razliko od mnogih avtorjev se torej Šiškin ne obremenjuje veliko z všečnostjo bralcem, zaradi česar je njegov uspeh doma in po svetu prišel kot precejšnje presenečenje. Če ga je med največja imena sodobne ruske književnosti izstrelil že drugi roman Vzjatie Izmaila (Zavzetje Izmaila, 1999), za katerega je prejel ruskega bookerja, kaj potem sploh zapisati ob romanu Venerin Volos (v Rusiji izšel 2005, pri nas kot Venerini laski pri Društvu slovenskih pisateljev 2010, v zbirki Sto slovanskih romanov in v prevodu Jelke Ciglenečki). Zanj je prejel med drugim ruski literarni nagradi boljšaja kniga (slovensko velika knjiga) in nacionalni bestseller. Slednja je, kot pove samo poimenovanje, namenjena knjigam, ki naj bi nagovarjale širšo publiko, Venerini laski pa so daleč od tega – razen, če je ruska publika izdatno bolj gurmanska kot slovenska ali svetovna (kar bi bilo glede na odlično prodajo knjige celo umestno domnevati).

Gre za zapleteno zgrajeno pripoved, ki sopostavlja in med sabo meša različne literarne in zgodovinske ter na izkušnji utemeljene fragmente, pri čemer se oseba in spol pripovedovalca, čas in prostor včasih tudi sredi strani nenadzorovano menjajo, podvrženi edino logiki asociacije. V pisarni za azilante neimenovani tolmač posreduje med švicarskim birokratom Petrom (sv. Peter, kot vejo tisti, ki so hodili k verouku, pa je vratar Raja) in prosilci za azil, ki s sabo nosijo moreče zgodbe o vojni, mučenjih in vsesplošnem nasilju, čeprav ni nujno, da so res njihove, med čakanjem na nov intervju prebira Ksenofontovo zgodovinsko knjigo, a Šiškin z odlomki tudi manipulira in si jih prilagaja, in fiktivne dnevniške zapise ruske pevke z začetka prejšnjega stoletja Bele Dmitrijevne, izmišljene, literarizirane dvojnice resnično obstoječe Izabele Danilovne Jurjeve, znamenite pevke ciganskih romanc, ter piše pisma svojemu sinu, njegovo razpadajoče razmerje z Izoldo, s koreninami v avtobiografski zgodbi, pa je podano v tretji osebi in se pripenja na izročilo evropskega ljubezenskega romana. Pred bralcem se torej razgrne celotno 20. stoletje v vsej svoji boleči norosti, ki pa je, tudi zaradi avtorjeve panteistične filozofije, neločljivo povezano s človeško zgodovino sploh, predvsem pa z našimi občečloveškimi in še kako človeškimi usodami. Pri tem njegova pozornost velja predvsem čustvenemu, erotičnemu polu človekovega bitja, ki je sredi hladnega in temnega sveta še toliko večja nujnost. Tudi njegovo zadnje delo, roman v pismih Pismovnik (Knjiga pisem, 2010), o ljubezni na – prostorsko in časovno – daljavo (podoben motiv je v drugi od treh letos v slovenščino prevedenih zgodb z naslovom Zvonik svetega Marka), nadaljuje njegovo poetiko.

Šiškin se torej, kot bi bilo zmotno sklepati po zapisanem, ne obremenjuje s postmodernističnim tarnanjem o tem, kako so vse zgodbe že napisane, čeprav je njegova končna poanta podobna: ljudje smo fikcija, toda zgodbe so resnične. In bralec tega »ponavljanja« Šiškinu vsekakor ne more zameriti, saj gre za prefinjenega mojstra ruskega jezika, skoraj enciklopedičnega stilista, ki ga kritiki primerjajo s Čehovom, Nabokovom ter Joyceom in ki zna bralcu duševnost svojih junakov prikazati z izredno neposrednostjo in živostjo, obenem pa je tudi odličen »napletovalec« čudovito preprostih in preprosto čudovitih zgodb. Te imajo pri Šiškinu osrednje mesto tudi še iz nekega drugega razloga – druga osrednja tema Šiškinovega pisanja je minljivost, smrtnost in poleg ljubezni so zgodbe vse, kar za človekom ostane: »Zdi se, da so besede takšni majhni koščki večnosti, s pomočjo katerih lahko zgradiš zid pred smrtjo. In o njih začneš razmišljati kot o zaščiti pred smrtjo in zdi se, da smo pisatelji odkrili nekakšno pot do nesmrtnosti. […] Pri šestnajstih letih, še preden sem karkoli napisal, sem bil prepričan, da je pisanje način, s katerim bom lahko premagal lastno smrt. Ampak potem sem na neki točki spoznal, da me to ne bo rešilo. Besede ti kot ladja obljubljajo, da te bodo popeljale s sabo v večnost. Ampak potem ladja ponoči izpljuje in izkaže se, da besede dosežejo nesmrtnost, toda ti si ostal na obali.« Njegova dela so zato na gosto prepredena z refleksijo akta pisanja in hvalnica jeziku, besedi, črki.

Ne obremenjuje se niti z uspehom ali slavo: »Ne glede na to, kaj napišeš, se bo našlo deset ljudi, ki bodo trdili, da si rešil svetovno književnost, sto ljudi, ki bodo menili, da si napisal navadne smeti, preostalo človeštvo pa ne bo niti vedelo, da tvoja knjiga obstaja.« Kam spadate sami, boste najlažje ugotovili, če boste prebrali katero od prevedenih knjig, da ne veste za obstoj njegovih del, pa se lahko uspešno pretvarjate le še en dan: jutri, 8. marca je Mihail Pavlovič Šiškin na obisku v Ljubljani.

_____________________________________________________________________________________

Slikovno gradivo:

_____________________________________________________________________________________

AirBeletrina logoAirBeletrina, Sreda, 07 Marec 2012 09:00

Advertisements

Imaš mnenje?

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s